Sveti oče Papeški akademiji družbenih znanosti o nacionalni državi

Andreja Červek – Vatikan

Tema plenarnega zasedanja je po papeževem prepričanju vedno aktualna. Kot je dejal, imamo pred očmi situacije, v katerih nacionalne države svoje odnose uresničujejo bolj v duhu nasprotovanja kot sodelovanja. Izpostavil je, da državne meje ne sovpadaje vedno z mejami homogenega prebivalstva in da mnoge napetosti izvirajo iz pretiranih zahtev po oblasti s strani držav, pogosto ravno v okoljih, kjer niso zmožne učinkovito delovati, da bi zaščitile skupno dobro. Spomnil je na izzive svetovnega značaja, h katerim človeštvo mora pristopiti: celostni razvoj, mir, skrb za skupen dom, podnebne spremembe, revščina, vojne, migracije, trgovina z ljudmi, trgovina s človeškimi organi, zaščita skupnega dobrega, nove oblike suženjstva.

Zaskrbljenost Cerkve nad današnjo situacijo

Cerkev je vedno pozivala k ljubezni do lastnega naroda in domovine, k spoštovanju različnih kulturnih izrazov, navad in običajev ter k pravičnim načinom življenje, ki so del narodov. Istočasno je Cerkev osebe, narode in vladavine svarila pred odmiki od te navezanosti, ko se prevesi v izključevanje in sovraštvo do drugih, postane konfliktni nacionalizem, ki dviguje zidove, ali celo rasizem ali antisemitizem. »Cerkev z zaskrbljenostjo opazuje, kako skoraj vsepovsod po svetu prihajajo na površje agresivni tokovi do tujcev, predvsem imigrantov, kakor tudi naraščajoči nacionalizem, ki opušča skupno dobro,« je dejal papež Frančišek. »Tako se spravlja v nevarnost že vzpostavljene oblike mednarodnega sodelovanja, ogroža se cilje mednarodnih organizacij kot prostorov dialoga in srečanja za vse države na osnovi vzajemnega spoštovanja ter se ovira doseganje ciljev trajnostnega razvoja, ki jih je enoglasno sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, 25. septembra 2015.«

Migranti in njihova integracija

Splošna doktrina je, da je država v službi osebe in naravnih grupiranj oseb, kot so družina, kulturna skupina, nacija kot izraz volje in globokih običajev naroda, skupno dobro in mir. »Vendar pa države prepogosto postanejo podvržene interesom ene dominantne skupine, največkrat zaradi ekonomskega profita, ki med drugim pritiska na etnične, jezikovne in verske manjšine, ki se nahajajo na njenem ozemlju,« je zatrdil papež.

S tega vidika, na primer, način, s katerim neka nacija sprejme migrante, razodeva njen pogled na človeško dostojanstvo in na njen odnos s človeštvom. »Vsaka človeška oseba je del človeštva in ima isto dostojanstvo. Ko je neka oseba ali neka družina prisiljena zapustiti lastno domovino, jo je treba sprejeto s človečnostjo,« je poudaril Frančišek in – kot že večkrat – izpostavil, da so naše dolžnosti do migrantov povezane s štirimi glagoli: sprejeti, zaščititi, pospeševati in integrirati. »Migrant ni grožnja kulturi, običajem in vrednotam nacije, ki ga sprejme. Tudi on ima dolžnost, da se integrira v nacijo, ki ga sprejme. Integrirati ne pomeni asimilirati, ampak deliti vrsto življenja njegove nove domovine, a ostati sam svoj kot oseba, nositelj svojega lastnega življenja.« Migrant tako postane priložnost za obogatitev naroda, ki ga integrira. »Naloga javne oblasti je zaščititi migrante in s previdnostjo urejati migrantke tokove ter tudi pospeševati njihov sprejem, in sicer na način, da bo lokalno prebivalstvo seznanjeno in spodbujeno k zavestnemu sodelovanju v procesu integracije migrantov, ki se jih sprejme.«

Nacionalna država

Migracijsko vprašanje torej spodbuja razmislek o naravi nacionalne države. Vse države so rezultat integracije oseb ali skupin migrantov in bi naj bile podoba raznovrstnosti človeštva, a povezane z vrednotami, s skupnimi kulturnimi viri in z zdravimi običaji. Država, ki bi netila nacionalistična čustva svojega naroda priti nacijam ali skupinam oseb, ne bi dosegala svojega poslanstva. In iz zgodovine vemo, kam vodijo podobne deviacije.

Nacionalna država se ne more imeti za absolutno, kot da bi bila nek otok, je nadaljeval papež Frančišek. V sedanjih globalizacijskih razmerah, nacionalna država ni več zmožna sama poskrbeti za skupno dobro svojih prebivalcev. Skupno dobro je postalo svetovno in nacije se v svojo korist morajo povezati.

'Poliedrična' globalizacija

Frančišek je izpostavil pomen kooperativnega pogleda na nacije, ki lahko premakne zgodovino s ponovno vzpostavitvijo multilateralizma, ki je nasproten tako novim nacionalističnim pojavom kot hegemonistični politiki.

Človeštvo bi se na ta način izognilo nevarnosti zatekanja k oboroženim konfliktom vsakokrat, ko pride do nekega spora med nacionalnimi državami. Prav tako bi se izognilo nevarnosti ekonomske in ideološke kolonizacije velesil ter nadvladovanja močnejših nad šibkejšimi, upoštevajoč pri tem globalno razsežnost, brez zanemarjanja lokalne, nacionalne in regionalne razsežnosti. Pred načrtom globalizacije, ki je zastavljena kot 'sferična', ki izravnava razlike in duši lokalizacijo, z lahkoto pridejo na površje tako nacionalizmi kot hegemonistični imperializmi. Da bi globalizacija bila v korist vseh, je treba razmišljati o aktualizaciji določene 'poliedrične' oblike, pri tem pa podpirati zdrav boj za vzajemno priznavanje med kolektivno identiteto vsakega naroda in nacije ter samo globalizacijo, v skladu z načelom, da 'vse' pride pred 'deli', s čimer se prispe do splošnega stanja miru in sloge.

Država poklicana k večji odgovornosti

Papež Frančišek je zbrane člane Akademije družbenih znanosti opogumil, naj vztrajajo pri iskanju procesov, ki presegajo to, kar nacije ločuje, in ponujajo nove poti sodelovanja, predvsem v zvezi s podnebnimi spremembami, z novimi oblikami suženjstva in z mirom, ki je največje družbeno dobro. Opozoril je na jedrsko vprašanje: »Žal se obdobje multilateralne jedrske razorožitve danes zdi preživeto in več ne premakne politične vesti nacij, ki posedujejo atomsko orožje. Nasprotno, zdi se, da se odpira novo obdobje jedrskega soočanja, ki odpravlja napredke bližnje preteklosti in pomnožuje nevarnost vojn, tudi zaradi slabega delovanja tehnologij, ki so sicer zelo napredne, a vedno predmet naravnih in človeških nepredvidljivosti.«

»Država je zatorej poklicana k večji odgovornosti,« je papež poudaril ob koncu govora. »Kljub ohranjanju karakteristik neodvisnosti in suverenosti ter nadaljnjemu iskanju dobrega za svoje prebivalstvo, je danes njena naloga sodelovati pri izgradnji skupnega dobrega človeštva, kar je nujen in bistven element za svetovno ravnovesje. To univerzalno skupno dobro mora osvojiti pravno veljavnost, ki bo bolj poudarjena na mednarodni ravni. Zagotovo ne mislim na univerzalizem ali na splošni internacionalizem, ki zanemarja identiteto posameznih narodov – to je namreč treba vedno spoštovati kot edinstven in nenadomestljiv prispevek k še večjemu harmoničnemu načrtu.« Člane Papeške akademije družbenih znanosti je sveti oče zaprosil, naj z njim sodelujejo pri širjenju te zavesti o prenovljeni mednarodni solidarnosti v spoštovanju človeškega dostojanstva, o skupnem dobrem, spoštovanju planeta in najvišjem dobrem, kar je mir.