Išči

"Naše življenje in poslanstvo dobita smisel le v Kristusu." "Naše življenje in poslanstvo dobita smisel le v Kristusu." 

Sveti oče Papeškemu inštitutu za zunanje misijone: Evangelizirati je milost in poklicanost

Sveti oče je danes v avdienco sprejel člane Papeškega inštituta za zunanje misijone, ki so se v Rimu zbrali na svojem 15. generalnem srečanju. V nagovoru je spregovoril o evangelizaciji ter o njihovem poslanstvu v današnjem svetu.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Zahvala za 170 let delovanja

Dragi bratje in sestre, skupaj z vami se zahvaljujem Gospodu za dolgo pot, ki jo je dal prehoditi vašemu inštitutu v skoraj 170 letih od ustanovitve, ki je potekala v Milanu in sicer kot Semenišče zunanjih misijonov. Msgr. Angelo Ramazzotti, tedanji škof Pavie, je sprejel željo papeža Pija IX. ter imel posrečeno idejo, da je v ustanovo vključil škofe Lombardije in sicer na podlagi principa soodgovornosti vseh škofij za širjenje evangelija med ljudstvi, ki še niso poznala Jezusa Kristusa. V tistem času je bila to novost, saj je pred tem obstajal le Inštitut zunanjih  misijonov v Parizu. Vse do tedaj je bil namreč misijonski apostolat popolnoma v rokah redov in redovnih skupnosti. Z inštitutoma v Milanu in Parizu pa le-tega prevzamejo delne Cerkve, ki si prizadevajo, da bi se odprle za ves svet ter bi pošiljale svoje duhovnike izven lastnih meja.

Samostojna pot, delno kot redovne skupnosti

Preko let je imel Papeški inštitut zunanjih misijonov samostojno pot in delno se je razvil tudi kot druge redovne skupnosti, čeprav se ni poistovetil z njimi. Vi namreč ne izrečete zaobljub, kakor redovniki, ampak se za vse življenje posvetite misijonski dejavnosti z dokončno obljubo.

Prva semena skupnosti, škofij, poklicev

Vaša prva misijonska področja so bila v Oceaniji, Indiji, Bangladešu, Mjanmaru, Hongkongu in na Kitajskem. Seme, skrito v zemljo, je obrodilo veliko sadov novih skupnosti, škofij, ki so nastale iz nič, duhovniških in redovnih poklicev, ki so vzklili za služenje krajevni Cerkvi. Po drugi svetovni vojni ste razširili svojo prisotnost v Braziliji in Amazoniji, ZDA, na Japonskem, Filipinih, v Gvineji Bisao, Kamerunu, Slonokoščeni obali, Papui Novi Gvineji, na Tajskem, v Mehiki, Alžiriji ter Čadu.

Zgled svetnikov in blaženih Inštituta       

Vaša zgodovina je zaznamovana z blestečo sledjo svetosti mnogih članov, nekatere izmed njih je Cerkev tudi uradno priznala: spominjamo se mučencev sv. Alberika Crescitellija, blaženega Janeza Krstnika Mazzucconija, blaženega Maria Vergara ter izpovedovalcev blaženega Pavla Manna in blaženega Klemena Vismarja. Med vašimi misijonarji je 19 mučencev, ki so dali življenje za Jezusa v blagor svojega ljudstva, brez pomislekov in brez osebnih preračunavanj. Ste »družina apostolov«, mednarodna skupnost duhovnikov in laikov, ki živijo v občestvu življenja in dejavnosti.

Naše življenje in poslanstvo dobita smisel le v Kristusu

Besede, ki jih je sv. Pavel VI. izrekel leta 1970 v Manili, imajo za vas poseben odmev in dobro povzemajo smisel vašega življenja in poslanstva. Dejal je: »Da, čutim, da moram oznanjati Jezusa Kristusa, ne morem biti tiho […]. Izpovedovati moram njegovo ime: Jezus je Kristus, Sin živega Boga […]. Nikoli ne bi prenehal govoriti o Njem: On je luč, je resnica, […]; On je Kruh, vir žive vode za našo lakoto in našo žejo; On je Pastir, naš vodnik, naš zgled, naša tolažba, naš brat.« Tako Pavel VI. Resnično, naše življenje in poslanstvo dobita smisel le v Kristusu, saj »ni prave evangelizacije, če ni oznanila o imenu, nauku, življenju, obljubah, kraljestvu in skrivnosti Jezusa iz Nazareta, Božjega Sina« (Apostolska spodbuda O evangelizaciji današnjega sveta, 22).

Evangelizirati je milost in poklicanost

Evangelizirati je milost in poklicanost, ki je lastna vašemu Inštitutu, njena najgloblja identiteta (prim. prav tam, 14). Vendar pa vam to poslanstvo – to je vedno dobro poudariti – ne pripada, saj le-to izvira iz Božje milosti. Ne obstaja nobena šola za to, da bi postali evangelizatorji; obstajajo razne pomoči, vendar pa gre za nekaj drugega: je poklicanost, ki jo imate od Boga. Ali si ali nisi evangelizator, in če nisi prejel te milosti, tega klica, ostani doma. To je velika stvar, ki te vodi naprej. »Prva beseda, resnična pobuda, resnično delovanje prihaja od Boga. Samo ko se pridružimo tej Božji pobudi, samo ko si izprosimo to Božjo pobudo, moremo tudi mi skupaj z Njim in v Njem postati evangelizatorji« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 112).      

V pripravi na izredni misijonski mesec

Letos mineva sto let od apostolskega pisma Maximum illud papeža Benedikta XV. Kakor veste, sem z namenom, da bi obhajali to obletnico, za oktobra letos napovedal izredni misijonski mesec z naslednjo tematiko: Krščeni in poslani: Kristusova Cerkev v poslanstvu v svetu. Namen te pobude je prebuditi večje zavedanje o missio ad gentes ter se z novim zagonom posvetiti misijonskemu preoblikovanju življenja in pastorale (Pismo ob napovedi misijonskega leta, 22. oktober 2017). In vi misijonarji ste protagonisti te obletnice, da bi bila priložnost za prenovljen misijonski zagon ad gentes, tako da bi moglo vaše celotno življenje, vaši programi, vaše delo, same vaše strukture, iz poslanstva in oznanjevanja evangelija zajemati življenjski sok in merila za prenovo.

Evangelizacija ni prozelitizem

Pri tem pa obstaja nevarnost, ki se ponovno pojavlja – zdi se, da je bila premagana, vendar pa se pojavi vedno znova: in sicer da bi zamešali evangelizacijo s prozelitizmom. Ne: evangelizacija je pričevanje Jezusa Kristusa, ki je umrl in vstal. On je tisti, ki privlači: in zato Cerkev raste zaradi privlačnosti in ne zaradi prozelitizma, je dejal Benedikt XVI. In zatem je pomembna prisotnost. Ko si tam prisoten, te vprašajo, zakaj si takšen. In tam oznanjaš Jezusa Kristusa. Ne pomeni iskati novih družabnikov za to katoliško družbo – ne – pomeni pokazati Jezusa: da bi se on mogel razodeti v moji osebi, v mojem obnašanju; in pomeni odpreti, odpreti s svojim življenjem možnosti Jezusu. To je evangeliziranje. In to so imeli v srcu vaši ustanovitelji.

»Gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal«

Prav v okviru priprave na izredni misijonski mesec ste se zbrali tukaj v Rimu na vašem 15. generalnem zasedanju pod naslovom Gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal: današnji in jutrišnji osebe, kraji in načini poslanstva za Papeški inštitut zunanjih misijonov. Prizadevate si postaviti, kolikor je mogoče, v središče poslanstvo, saj je bila prav potreba po misijonu tista, ki je oblikovala in še oblikuje vaš inštitut. V to ste prepričani in za vodilo in navdih ste izbrali besede sv. Pavla: »Gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal« (1Kor 9,16). Gorečnost in nuja za oznanjevanje, ki jo sv. Pavel čuti kot lastno poslanstvo, je to, kar želite za vas vse.

Na novo razumeti poslanstvo ad gentes

Zato ste v luči te ključne besede delali, da bi v vašem Inštitutu ter v svetu na novo razumeli poslanstvo ad gentes; da bi ponovno poudarili primat edinstvene misijonske poklicanosti tako za laike kot za duhovnike; da bi izbrali področja poslanstva; da bi načrtovali, kako  zastaviti spodbujanje poklicev kot misijonsko dejavnost; da bi preverili, kakšna skupnost ste ter ponovno premislili organizacijo Papeškega inštituta zunanjih misijonov za danes in jutri. Zato vam pravim: »Ne bojimo se z zaupanjem v Boga in z veliko poguma sprejeti misijonarske izbire, ki je zmožna preoblikovati vse, da bi navade, slogi, urniki, govorica in vsaka cerkvena struktura postali ustrezen prevodnik za evangelizacijo sedanjega sveta« (Pismo ob napovedi misijonskega leta).

Ponedeljek, 20. maj 2019, 18:33