Cerca

Vatican News
Papež Frančišek med srečanjem Papež Frančišek med srečanjem  (ANSA)

Sveti oče o 'kulturi otroka' in posvojitvi

S papežem Frančiškom so se srečali zaposleni v firenški bolnišnici Inštitut nedolžnih otrok, navzočih pa je bilo tudi nekaj otrok, ki se nahajajo v ustanovi. Sveti oče je uradni govor izročil v branje ter zbranim, ki jih je zatem posamično pozdravil, raje namenil nekaj svojih misli. V ospredje je postavil »kulturo otroka«, ki jo je v današnjem času treba ponovno obuditi.

Andreja Červek – Vatikan

»Kultura otroka« je po papeževih besedah kultura presenečenosti, ko vidimo rasti otroke, kako se čudijo nad življenjem, kako vstopajo v stik s svetom. In tega se moramo naučiti tudi mi. Na to pot, ki smo jo kot otroci vsi prehodili, se moramo ponovno podati. Spomnil je na Jezusove besede »Pustite, da otroci pridejo k meni …«. A Jezus ne pravi samo, da kdor sprejme otroka, sprejme njega, ampak gre onkraj. Pravi, da »če ne postanete kakor otroci, ne boste vstopili v nebeško kraljestvo«. In tega nas mora naučiti »kultura otroka«: »Na nek način se moramo vrniti k preprostosti otroka in predvsem k zmožnosti biti presenečeni. Presenečenja. Naš Bog je Bog presenečenj. In mi se tega moramo naučiti.«

Papež je želel izpostaviti še pojav t. i. »prelomljenih medalj«. Mati, ki je v bolnišnici zapustila svojega otroka, je z njim pustila tudi eno polovico prelomljene medalje, drugo pa obdržala zase. Upala je, da bo po tej drugi polovici medalje morda enkrat prepoznale svojega otroka. »Danes je na svetu veliko otrok, ki imajo polovico medalje. In so sami,« je dejal Frančišek in navedel žrtve vojn in migracije, otroke brez spremstva, žrtve lakote. To so »otroci s polovico medalje«. Drugo polovico pa ima Mati Cerkev. »Mi imamo drugo polovico,« je izpostavil. Treba je premisliti in razumeti, da smo mi odgovorni za drugo polovico. Zgraditi moramo še eno »hišo nedolžnih otrok«, s čimer je sveti oče mislil na posvojitev otrok. »Pogosto imamo ljudi, ki želijo posvojiti otroke, a naletijo na ogromno birokracije,« je zatrdil in zbrane zaprosil, naj mu pomagajo »sejati zavest, da imamo mi drugo polovico medalje nekega otroka«. Mnogo družin brez otrok bi zagotovo želelo otroka posvojiti. »Ustvariti kulturo posvojitve zapuščenih otrok, ki so sami, ki so žrtve vojn, in mnogih drugih,« je še dejal papež.

Papež v govoru: Priznati vrednost življenja

V izročenem govoru pa je papež Frančišek spomnil, da je Bolnišnica nedolžnih otrok zgled karitativne ljubezni, kar je izpostavil že med svojim obiskom Firenc leta 2015. Bolnišnica nedolžnih otrok, ustanovljena pred šesto leti, je kot ena od prvih renesančnih zgradb bila namenjena pomoči zapuščenim otrokom in obupanim materam.

S svojo šesto letno zgodovino nam govori o mestu, ki je dalo vse od sebe za sprejemanje otrok, da se jih ne bi več klicalo zapuščeni, ampak sprejeti, zaupani ljubezni in skrbi skupnosti. Po papeževih besedah gre za zgodovino, ki nas lahko veliko nauči. Začne se z velikodušnostjo bogatega bankirja Francesca Datinija, ki je daroval veliko vsoto denarja za uresničitev tega dela. Tudi danes ima družbena in etična odgovornost finančnega področja nenadomestljivo vrednost za izgradnjo pravičnejše in solidnejše družbe, izpostavi papež.

Načrt za bolnišnico je bil zaupan najpomembnejšemu arhitektu takratnega časa, Filippu Brunelleschiju, ki je ravno v tistih letih delal na mojstrovini, ki še danes očara ves svet – to je kupola firenške katedrale Santa Maria del Fiore. »Da bi se ista lepota, ki je namenjena Gospodovi hiši, namenila tudi hiši za otroke z manj sreče. Kajti za otroke, ki so potrebovali sprejetost, ni bilo dovolj samo mleko dojilj, ampak zagotoviti jim rast v okolju, ki je kar se da lepo.«

Inštitut nedolžnih otrok že šesto let skrbi, da imajo njegovi otroci vse potrebno za dostojno rast. »To je resnica, ki jo je danes treba odločno povedati: revnim, slabotnim, tistim, ki živijo na periferijah, moramo ponuditi najboljše, kar imamo,« poudarja papež. »In med najslabotnejšimi osebami, za katere moramo poskrbeti, so nedvomno mnogi zavrženi otroci, ki sta jim ukradena otroštvo in prihodnost; mladoletni, ki se podajajo na brezupno pot, da bi pobegnili pred lakoto ali vojno. Otroci, ki ne zagledajo luči sveta, kajti njihove mame trpijo zaradi ekonomskih, družbenih in kulturnih pogojev, ki jih silijo, da se odpovejo temu čudovitemu daru, kar je rojstvo otroka. Kako zelo potrebujemo kulturo, ki bo priznala vrednost življenja, predvsem slabotnega, ogroženega in prizadetega, ki mu bo nudila oskrbo in lepoto, namesto da ga hoče postaviti na stran, ga izključiti z zidovi in zaprtostjo; kulturo, ki na vsakem obličju, tudi najmanjšem, vidi Jezusovo obličje: 'Kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.'.«

Sveti oče nadaljuje, da je ustanova nedolžnih otrok kraj zgodovine, a prav tako kraj zgodb, majhnih zgodb, a enako očarljivih: »To so zgodbe na sto tisoče otrok, ki so šli skozi te zidove.« Spomni, da so mame skupaj z novorojenim otrokom, ki so ga pustile v ustanovi, pogosto pustile na pol prelomljene medalje. Upale so, da bodo v boljšem času po drugi polovici prepoznale svojega otroka. Papež doda, da si moramo predstavljati, kako imajo naši reveži polovico prelomljene medalje: »Mi imamo drugo polovico. Kajti mati Cerkev v Italiji ima polovico medalje vseh in vse priznava kot zapuščene, zatirane in obtežene otroke.«

Po papeževem prepričanju si je treba na različnih ravneh odgovornosti postaviti kot cilj, da se nobena mati ne bo znašla v situaciji, v katerih bi morala zapustiti svojega otroka. A prav tako je treba ob vsakem dogodku, tudi tragičnem, ki bi lahko ločil otroka od njegovih staršev, zagotoviti strukture in načine sprejemanja, kjer bo otroštvo vedno zaščiteno in negovano na dostojen način: da otrokom ponudimo najboljše, kar lahko.

Petek, 24. maj 2019, 14:53