Cerca

Vatican News
Papež Frančišek med podpisovanjem apostolske spodbude Christus vivit na oltarju Svete hiše v Loretu. Papež Frančišek med podpisovanjem apostolske spodbude Christus vivit na oltarju Svete hiše v Loretu.  (ANSA)

Povzetek papeževe apostolske spodbude Christus vivit

»Kristus živi. On je naše upanje in najlepša mladost tega sveta. Vse, česar se On dotakne, postane mlado, postane novo, se napolni z življenjem. Zato prve besede, ki jih hočem nameniti vsakemu mlademu kristjanu, so: ''On živi in te hoče živega!''« S temi besedami se začenja postsinodalna apostolska spodbuda »Christus vivit (Kristus živi)« papeža Frančiška, ki jo je podpisal v ponedeljek, 25. marca v Sveti hiši v Loretu in je namenjena »mladim ter vsemu Božjemu ljudstvu«. V dokumentu, ki ga sestavlja devet poglavij razdeljenih v 299 členov, papež razloži, da se je pustil »navdihniti bogastvu razmišljanj in pogovorov« sinode o mladih, ki je potekala oktobra 2018 v Vatikanu.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Prvo poglavje: Kaj pravi Božja beseda o mladih?

Papež Frančišek omenja, da »glede tistega časa, ko mladi niso imeli veljave, nekatera besedila kažejo, da Bog gleda z drugačnimi očmi« (6) ter na kratko predstavi like mladih iz Stare zaveze: Jožefa, Gedeona (7), Samuela (8), kralja Davida (9), Salomona in Jeremija (10), majhno deklico, služkinjo Naamánove žene ter mlado Rut (11). Zatem papež preide na Novo zavezo. »Jezus, ki je večno mlad, nam hoče podariti vedno mlado srce« (13). »Opažamo, da Jezusu ni bilo všeč dejstvo, da so odrasli z zaničevanjem gledali na najmlajše ali pa jih držali v svoji službi na gospodovalen način. Nasprotno, zahteval je: '' Največji med vami naj bo kakor najmlajši'' (Lk 22,26). Za Njega leta niso določala privilegijev in če je kdo imel manj let, to ni pomenilo, da je bil manj vreden«. »Ni potrebno obžalovati, če se potroši lastno mladost za to, da smo dobri, da odpremo srce Gospodu in živimo na drugačen način« (17).

Drugo poglavje: Jezus Kristus je vedno mlad

Papež se najprej sooči z Jezusovimi mladostnimi leti ter spomni na evangeljsko pripoved, ki opisuje Nazarečana na višku odraščanja, ko se je vrnil s svojimi starši v Nazaret, potem ko sta ga izgubila in ponovno našla v Templju« (26). Ne smemo si predstavljati, da je »bil Jezus osamljen mladostnik ali mladenič, ki je mislil samo nase. Njegov odnos z ljudmi je bil odnos mladeniča, ki je živel svoje življenje v družini dobro integriran v vas«, »saj ga nihče ni imel za čudnega mladeniča ali oddaljenega od drugih« (28). Teh vidikov Jezusovega življenja se ne bi smelo prezreti pri mladinski pastorali, »da ne bi ustvarjali projektov, ki ločujejo mlade od družine in od sveta, ali ki jih spreminjajo v izbrano manjšino, obvarovano kakršne koli okužbe«. Nasprotno, potrebni so projekti, s katerimi jih okrepimo, spremljamo in jih usmerimo proti srečanju z drugimi za velikodušno služenje in poslanstvo« (30).

Jezus »vas, mladi, ne razsvetljuje od daleč ali od zunaj, temveč izhajajoč iz svoje mladosti, ki jo podeljuje z vami«. V njem lahko prepoznamo številne tipične vidike mladostnih src (31). Pri »Njem lahko pijemo iz resničnega izvira, ki ohranja naše sanje, naše načrte, naše velike ideale žive in nas pošilja v oznanjanje življenja, ki ga je vredno živeti« (32). »Gospod nas kliče, da drugim mladih v noči prižgemo zvezde« (33).

Nadalje papež Frančišek spregovori o mladosti Cerkve: »Prosimo Gospoda, da reši Cerkev pred tistimi, ki jo želijo postarati, da stalno misli le na preteklost, zavirati jo, da bo postala negibna. Prosimo ga tudi, da jo reši še ene druge skušnjave in sicer, da bi verjeli, da je mlada zato, ker je popustila vsemu temu, kar ponuja svet, verjeli, da se bo prenavljala, če bo skrila svoje sporočilo in se zakrinkala tako, da se bo pomešala z drugimi« (35). Cerkev je lahko skušana, da izgubi navdušenje in se steguje po lažnih svetnih gotovostih. Vendar so ravno mladi, ki ji lahko pomagajo, da ostane mlada« (37). Zato je potrebno predstaviti Jezusa na »privlačen in učinkovit način« (39).

So pa tudi mladi, ki zahtevajo »Cerkev, ki bolj posluša in ki ni v drži nenehnega obsojanja sveta. Ne želijo si tihe in plašne Cerkve, pa tudi ne vedno v boju zaradi dveh ali treh tematik, ki jo obsedajo«.

Tretje poglavje: Vi ste sedanjost Boga

Papež Frančišek nadalje pravi, da se ne smemo omejiti na to, »da so mladi prihodnost sveta, so sedanjost in ga s svojim prispevanjem bogatijo« (64). »Danes mi odrasli zapadamo v tveganje, da bi sestavljali seznam »katastrof«, pomanjkljivosti mladih današnjega časa« (66). Kdor je poklican k temu, da bo oče, pastir in voditelj mladih, bo moral imeti sposobnost, da »odkrije poti tam, kjer drugi vidijo samo zidove in znati prepoznati možnosti, kjer drugi vidijo samo nevarnosti. Takšen je namreč pogled Boga Očeta« (67).

Številne mlade so indoktrinirali, instrumentalizirali… z uničevalnimi načrti, ki so jih izdelale politične skupine ali ekonomski mogočneži« (73). »Ne smemo biti Cerkev, ki ne joče zaradi teh dram svojih mladih otrok. Na to se ne smemo navaditi… (75). »Za številne revne dežele je ekonomska pomoč nekaterih najbogatejših držav ali nekaterih mednarodnih mehanizmov običajno pogojena s sprejetjem zahodnih predlogov, kako živeti spolnost, zakon, življenje in družbeno pravičnost. Ta ideološka kolonizacija še na poseben način kvari mlade« (78).

Nadalje se apostolska spodbuda ustavi ob temi »digitalnega okolja«, ki je ustvarilo »novi način komuniciranja« in ki lahko olajša kroženje neodvisnih informacij« (87). Je pa »tudi področje osamljenosti, manipulacije, izkoriščanja in nasilja« (88). Ne smemo pozabiti, da so v digitalnem svetu v igri ogromni ekonomski interesi«, sposobni ustvariti »mehanizme manipuliranja vesti posameznikov in demokratičnih procesov«. Zaradi površinskih spletnih procesov je ogrožen ugled oseb. Ta pojav se tiče tudi Cerkve in njenih pastirjev« (89).   

Nadalje papež predstavi migrante kot paradigmo današnjega časa in ob tem omeni, da so številni mladi vpleteni v migracije. »Skrb Cerkve je namenjena predvsem tistim, ki bežijo zaradi vojne, nasilja, zaradi političnega ali verskega preganjanja, zaradi naravnih katastrof, zaradi klimatskih sprememb in tudi zaradi skrajne revščine« (91).

Papež v apostolski spodbudi spregovori tudi o zlorabah mladoletnih. Cerkev se ne zateka k nobeni lepotni operaciji, »saj se ne boji razkriti grehov svojih članov«. »Vendar pa je potrebno spomniti, da se ne zapusti matere takrat, ko je ranjena« (101). Ta temačen trenutek je lahko s pomočjo mladih »priložnost za resnično reformo epohalnih razsežnosti in za odprtost novim Binkoštim« (102).

Sveti oče nadalje mlade spominja, »da je vedno izhod« iz vseh temačnih in bolečih situacij, z mislijo na dobro novico, ki nam je bila podarjena z vstajenjskim jutrom. »Biti mladi, pa ne pomeni samo iskanje bežnih užitkov in površnih uspehov. Da bi mladost dosegla svoj namen na poti tvojega življenja, mora biti čas velikodušnega in iskrenega podarjanja« (108). Če si mlad po letih, a se čutiš slabotnega, utrujenega ali razočaranega, prosi Jezusa, da te prenovi« (109).

Četrto poglavje: Veliko oznanilo za vse mlade

Vsem mladim papež oznanja tri velike resnice: Bog je ljubezen, Kristus te rešuje in On živi.

»Bog je ljubezen« in to pomeni, »da te Bog ljubi, zato nikoli ne dvomi v to« (112). Očetov spomin namreč ni »trdi disk«, »ki shranjuje in ohranja naše podatke. Njegov spomin je namreč nežno in sočutno srce, ki se veseli, ko lahko izbriše v nas vsako sled zla… (115). Njegova ljubezen je ljubezen, ki ve več o vstajanju kot o padcih, o spravi kot o prepovedih, o tem, da daje novo priložnost in ne obsodbe, več o prihodnosti kot o preteklosti« (116).

Druga resnica je, »da te Kristus rešuje«. »Nikoli ne pozabi, da ti On odpušča sedemdesetkrat sedemkrat.« (119). »Gospodova ljubezen je večja od vseh naših protislovij, od vseh naših krhkosti, od vseh naših omejenosti« (120). »Njegovo odpuščanje in njegovo zveličanje ni nekaj, kar smo kupili ali kar si moramo pridobiti z našimi deli ali z našimi prizadevanji. On nam zastonjsko odpušča in prav tako rešuje« (121).

Tretja resnica je, da »On živi!« »Na to je potrebno spomniti… saj lahko zapademo v tveganje, da jemljemo Jezusa Kristusa le kot dober zgled iz preteklosti, kot spomin, kot nekoga, ki nas je odrešil pred dva tisoč leti. To nam ne bi nič koristilo, pustilo bi nas enake kot smo bili, ne bi nas osvobodilo« (124). Če pa »On živi«, je to zagotovilo, da se lahko dobro uveljavi v našem življenju.« (127).

V teh resnicah se pojavi Oče in se pojavi Sin. In kjer sta onadva, je tudi Sveti Duh. »Kliči vsak dan Svetega Duha… Nič ne boš izgubil, saj ti bo On spremenil življenje, te razsvetlil in ti dal boljšo pot. Ne pohabi te, nič ti ne vzame, nasprotno, pomaga ti na najboljši način najti to, kar res potrebuješ« (131).

Peto poglavje: Poti mladosti

»Božja ljubezen in naš odnos z živim Kristusom, nam ne preprečujeta, da bi sanjali in tudi ne zahtevata, da omejimo svoje obzorje. Nasprotno, ta ljubezen nas priganja, nas spodbuja, nas usmerja proti boljšemu in lepšemu življenju. Beseda »nemir«, povzame številne želje mladih src« (138). Mladost ne sme ostati čas »čakanja«, saj je obdobje izbir tako na poklicnem, družbenem, političnem področju, kakor tudi izbire življenjskega sopotnika in prvih otrok.« »Dajte se slišati! Odženite strahove, ki vas hromijo… živite!« (143).

»Ne boš spoznal polnosti tega, da si mlad, če… ne boš živel prijateljstva z Jezusom« (150). »Če ne boš oropal svoje mladosti tega prijateljstva, »boš živel lepo izkušnjo tega, da te spremlja, kakor emavška učenca« (156).

»Vsak trenutek življenja lahko obnovimo in povečamo svojo mladost. Ko sem začel papeško službo, mi je Gospod razširil obzorje in mi dal obnovljeno mladost. (160). »Te pa opominjam, da ne boš svet ali uresničen, če boš kopiral druge«. »Ti moraš odkriti, kdo si in razvijati tvoj oseben način, kako biti svet« (162).

Papež nadalje predlaga »pot bratstva« za živeti vero in pri tem spomni, da nas »Sveti Duh hoče pripraviti, da gremo ven iz nas samih in sprejmemo druge.. Zaradi tega je vedno bolje živeti vero skupaj in izražati svojo ljubezen v življenju skupnosti« (164).

Nadalje sveti oče govori o »angažiranih mladih« in pri tem opozori, da lahko včasih zapadejo v to, da se zaprejo v majhne skupine. Čutijo sicer, da živijo bratsko ljubezen, a je morda pri tem ta njihova skupina postala le podaljšek njihovega jaza« (168). Zato papež mladim predlaga, da gredo onkraj skupine prijateljev in ustvarjajo prijateljstvo do družbe v iskanju skupnega dobrega« (169).

Mladi so poklicani biti »pogumni misijonarji« in da povsod pričujejo evangelij s svojim življenje, kar pa predvsem »ne pomeni toliko govoriti o resnici, ampak jo živeti« (175). Vendar pa se tudi besede ne sme utišati. »Bodite sposobni iti proti toku in znati podeliti Jezusa, sporočati naprej vero, ki vam jo je On podaril« (176). »Evangelij je namreč za vse, ne samo za nekatere. Ni samo za tiste, ki se nam zdijo bolj blizu, bolj dojemljivi, bolj prijetni. Za vse je« (177).

Šesto poglavje: Mladi s koreninami

Papež Frančišek nadalje pravi, da mu je hudo, ko »vidi, kako nekateri predlagajo mladim izgradnjo prihodnosti brez korenin, kakor da bi se svet začel sedaj« (179). Če vam kdo »predlaga ali vam pravi, da se ne menite za zgodovino in si ne nabirate zaklada iz izkušnje starejših, da prezirate vse tisto, kar je preteklost in gledate samo na prihodnost, ki se vam ponuja, ni to morda lahek način, da bi vas pritegnil s svojim predlogom in bi delali samo to, kar vam on pravi? Za tako osebo je namreč pomembno, da ste prazni, izkoreninjeni, nezaupljivi do vsega, da boste lahko zaupali samo njegovim obljubam in se podvrgli njegovim načrtom. Na tak način delujejo ideologije različnih barv, ki uničujejo ali razstavijo vse, kar je drugačno, da lahko brez nasprotnikov obvladujejo ta svet« (181). »Dragi mladi, ne dovolite, da uporabijo vašo mladost za razširjanje plitkega življenja, ki zamenjuje lepoto z zunanjim videzom« (183).

Sveti oče še pravi mlademu človeku: »Temeljnega pomena je tvoj odnos z ostarelimi osebami«, ki pomagajo mladim odkrivati s spominom obogateno živo bogastvo preteklosti. »Božja beseda priporoča, da ne izgubimo stika z ostarelimi, da bi lahko sprejemali njihovo izkušnjo« (188). »To pa seveda ne pomeni, da se moraš strinjati z vsem, kar ti povejo, prav tako ne, da moraš odobravati vsa njihova dejanja. Gre preprosto za to, da ostanemo odprti za sprejemanje modrosti, ki se posreduje iz generacije v generacijo« (190). »Če se mladi in ostarele osebe odprejo Svetemu Duhu, skupaj proizvedejo čudovito kombinacijo. Ostareli začnejo sanjati in mladi imajo videnja« (192). Kajti, »če se mladi zakoreninijo v sanje ostarelih, uspejo videti prihodnost« (193).

Sedmo poglavje: Pastorala mladih

Mladi sami so »aktivni udeleženci mladinske pastorale, sicer spremljani in vodeni, a svobodni pri ustvarjalnem in drznem iskanju vedno novih poti«. Mladinska pastorala potrebuje prožnost, zato je potrebno povabiti mlade k dogodkom, ki jim vsake toliko časa ponujajo prostor, kjer ne samo prejmejo formacijo, ampak jim tudi omogoča, da si podelijo svoje življenje, praznujejo, pojejo, prisluhnejo konkretnim pričevanjem in doživljajo skupnostno srečanje z živim Bogom« (204).

Zato papež Frančišek zaupa v sposobnost mladih, da bodo našli privlačne poti za povabilo drugih. »Spodbujati moramo mlade in jim dati svobodo pri delovanju. Še pomembneje pa je, da »vsak mlad človek najde pogum za sejanje prvega oznanila v rodovitno zemljo, ki je srce drugega mladega človeka« (210). Zato je potrebno dati prednost govorici bližine, govorici brezpogojne ljubezni, odnosni in bivanjski govorici, ki se dotakne srca« (211).

Papež nadalje opiše pastoralo vzgojnih institucij. Najprej poudari, kako potrebuje šola samokritiko. »So namreč nekatere katoliške šole za katere se zdi, da so organizirane z namenom ohranjanja obstoječega stanja. Šola spremenjena v 'bunker' je karikiran izraz te težnje. Kajti, ko mladi končajo šolanje in pridejo ven, opazijo nepremostljiv razkorak med tem, kar so jih učili in svetom v katerem začenjajo živeti«. »Medtem, ko je največje veselje vzgojitelja, ko vidi svojega učenca, da je izgrajen kot močna, celovita osebnost, ki je kot voditelj sposobna razdajati se« (221).

Papež za tem pravi, da je potrebna »ljudska mladinska pastorala, ki zaobsegla čim širše in je prožna ter da zna spodbujati na različnih krajih, kjer se konkretno gibljejo tisti mladi, ki so naravni voditelji in imajo tiste karizme, ki jih je Sveti Duh že posejal med njimi« (230). Podoba za ta pristop prihaja iz dogodka emavških učencev. Jezus ju sprašuje, ju potrpežljivo posluša, jima pomaga prepoznati, kar sedaj živita in razložiti v luči Svetega pisma, kar sta do sedaj živela. Sprejme prošnjo, da se z njima ustavi, vstopi torej v njuno noč. Ona sta sama izbrala, da se brez obotavljanja ponovno podata na pot, vendar v nasprotni smeri (237).

Mladinska pastorala »mora vedno biti misijonarska pastorala« (240). Mladi potrebujejo, da se jih spoštuje v njihovi svobodi, potrebujejo pa tudi, da jih spremljajo odrasli, najprej družina in zatem skupnost. »To pa vključuje, da se na mlade gleda z razumevanjem, da se jih ceni in jih ima rad, ne pa, da se jih nenehno obsoja ali pa se od njih zahteva popolnost, ki ni v skladu z njihovo starostjo« (243).

Osmo poglavje: Poklicanost

»Temeljno je razločevati in odkriti, da je to, kar hoče Jezus od vsake mlade osebe, predvsem njeno prijateljstvo« (250). Poklicanost je klic k misijonarskemu služenju drugim, »kajti naše življenje tu na zemlji doseže polnost, ko se spremeni v daritev« (254). »Za uresničitev lastne poklicanosti je potrebno razviti, torej začeti in gojiti vse to, kar nekdo je. Ne gre za to, da se izumljamo, da ustvarimo samega sebe iz nič, ampak da se odkrivamo v Božji luči in s tem omogočimo, da začne cveteti to, kar smo" (257). In »to 'biti za druge' v življenju vsakega mladega človeka je običajno povezano s dvema temeljnima vprašanjema: ustvarjanje nove družine in pa služba« (258).

Papež nadalje piše, da »mladi zelo močno čutijo klic k ljubezni in sanjajo, da bodo srečali pravo osebo, s katero bodo ustvarili družino« (259), in »zakrament svetega zakona zajame to ljubezen z Božjo milostjo in jo zakorenini v Boga samega« (260).

Kar se tiče dela papež piše: »Mlade vabim naj ne pričakujejo, da bodo živeli brez dela in bili tako odvisni od drugih. To ni v redu, kajti delo je del smisla življenja tu na zemlji, pot zorenja, človeškega razvoja in osebnega uresničenja. V tem smislu mora biti denarna pomoč revnim le začasna rešitev za soočanje z nastalo stisko« (269).

Sveti oče na koncu tega poglavja spregovori o poklicanosti za posebno posvečenost. »Med razločevanjem neke poklicanosti se ne sme izključiti možnosti posvetitve Bogu. Zakaj ga izključiti? Bodi prepričan, če prepoznaš Božji klic in greš za njim, bo to tisto, kar bo dalo polnost tvojemu življenju« (276).

Se nadaljuje…

Torek, 2. april 2019, 11:34