Papež sprejel predstavnike italijanskih pokrajin

Andreja Červek – Vatikan

Papež je med srečanjem dejal, da je naš čas zaznamovan z vedno bolj hitrim razvojem izpopolnjenih tehnologij in z napredkom znanstvenega raziskovanja na najrazličnejših področjih. Predpostavljali bi lahko, da so znanost, tehnika in svobodna iniciativnost posameznikov zmožni dati učinkovite odgovore na različne potrebe oseb in družbe ter preprečevati nastanek vsake obrobnosti, s tem pa spodbujati življenje harmonične družbe, kjer ni revščine in izključevanja.

A realnost ostaja kompleksnejša. Vedno več priložnosti istočasno povečuje tudi potrebe, ki jih je treba zadovoljiti, področja, kjer je treba skrbno delovati, problematike, ki jih je treba upoštevati, in to z ogromno energije in viri, ki so potrebni za opredelitev rešitev.

Poleg ugodnosti in pozitivnega razvoja, ki se beležijo v različnih sektorjih, ostajajo – in včasih se celo povečujejo – neuravnoteženosti in obrobnost, ki potrebujejo pametno in solidarno zavzemanje vseh, da bi se k njim pristopilo na ustrezen način. V ta namen je zato potrebno tako delo skupin in združenj civilne družbe kot zavestno in stalno delovanje različnih ravni, kjer se oblikujejo javne oblasti.

Pokrajine so izraz ene od teh ravni, pri čemer je papež spomnil na njihovo zgodovinsko izhodišče. Nastale so namreč kot združitev teritorija na osnovi sorodne zgodovinske in kulturne podlage, kar tudi pojasnjuje dolgotrajnost in sposobnost zastopanja na administrativni ravni, in to kljub menjavanju značilnosti posameznih oblasti in različnih odločitev s strani voditeljev. Z zagovarjanjem lokalnih potreb pred vlado, parlamentom in ekonomskimi in družbenimi silami, italijanske pokrajine predstavljajo element povezovanja in spodbude za bolj odločno delovanje v prid najočitnejših potreb lokalnih skupnosti.

Področja, kjer pokrajine v Italiji trenutno izvajajo svoje kompetence, so predvsem nadzorovanje poseganja v tla in skrb za področja, ki so v nevarnosti, povezovanje manjših krajev z večjimi mesti z ustrezno cestno infrastrukturo, upravljanje šol, pri čemer se morata zagotavljati varnost in funkcionalnost.

Gre za naloge, ki se sicer izvajajo v različnih sektorjih, a so usmerjene k istemu cilju: zagotoviti, da se okolijske razmere teritorija, kakor tudi ceste in šole, ne bodo poslabšale zaradi zanemarjanja, pomanjkanja ustreznih vzdrževalnih del, ne sprejemanja nujnih ukrepov, ki bi preprečili propadanje okolja ali struktur in nevarnosti, ki so s tem povezane.

To kompleksno delovanje predpostavlja načrtno zmogljivost, stalno delo in ustrezno razpoložljivost potrebnih virov, da bi se obveznosti lahko pravilno izpolnjevale. In da bi se to lahko uresničilo, je treba pospeševati in širiti še bolj pronicljivo in zavestno okoljstveno rahločutnost. Tako posamezni prebivalci kot njihovi predstavniki v institucijah morajo vedno bolj zaznavati pomembnost skrbi za skupen dom, je poudaril papež.

To vključuje tudi več sredstev za skrb za teritorij in vzdrževanje zgradb, pri čemer ne gre toliko za breme, ki ga je treba prenašati, ampak prej za priložnost za konkreten in realen razvoj. Za dejansko izboljšanje kvalitete življenja, za preprečevanje morebitnih tragedij, ki so posledica malomarnosti in neprevidnosti, in njihove ogromne človeške in ekonomske cene ter za zagotovitev dolgoročnih rešitev trajnostnega razvoja, so nujna vzdrževalna dela in zagotavljanje varnosti šol, cest in okolja, kar je glavno vprašanje, ki mu je treba nameniti vso pozornost. In tega se pokrajine dobro zavedajo, ravno zaradi svoje dolge zgodovine, enovitosti svojih teritorijev in kompetenc, s katerimi razpolagajo.

Papež je spomnil še na pomembnost implementacije načrtov in politik, ki so usmerjeni v pozorno skrb za teritorij in podpiranje njegovih potencialov in specifičnih lastnosti, ne da bi se pri tem dopuščalo poseganje v okolje in nekontrolirano izkoriščanje krajinskih in zgodovinsko-okoljstvenih virov. Šole in varne ceste so zelo pomembne za urejeno odvijanje življenja in pravilen razvoj. Varčevanje in ekonomske prednosti so bistvenega pomena za skupnost, če se le najde modrost za vlaganje denarja in človeških virov v preprečevanje propadanja, slabega funkcioniranja in degradacije.

Papež Frančišek je zbrane predstavnike italijanskih pokrajin spodbudil, naj pogumno in odločno nadaljujejo svoje delo, da bodo pokrajine postale središče miselnosti, ki si kot cilj zastavlja zares trajnostni razvoj ter se umešča v neskončno mrežo odnosov in stvarnosti, ki so jih oblikovali narava, zgodovina, delo in sposobnosti generacij pred njimi.