Papež daroval krizmeno mašo: Maziljeni za maziljenje

Andreja Červek – Vatikan

Papež je izhajal iz odlomka iz Lukovega evangelija, ki se je bral med bogoslužjem in ki nam približa vznemirjenost tistega trenutka, ko Gospod med svojimi ljudmi prebere Izaijevo prerokbo in se z njo poistoveti. Shodnica v Nazaretu je bila polna sorodnikov, sosedov, znancev, prijateljev … in tudi ne ravno prijateljev. Vsi so oči upirali v Njega. »Cerkev ima oči vedno uprte v Jezusa, Maziljenca, ki ga Duh pošilja, da mazili Božje ljudstvo.« Evangeliji nam pogosto opisujejo to podobo Gospoda sredi množice, obdanega z ljudmi, ki mu prinašajo bolnike, ga prosijo, naj izžene hudobne duhove, poslušajo njegovo učenje in hodijo z Njim. »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj« (Jn 10,27).

Neposreden odnos med Jezusom in ljudmi

Sveti oče je izpostavil odnos bližine, ki je ves čas obstajal med Jezusom in ljudmi, ki so prihajali k njemu: »Gospod ni nikoli izgubil tega neposrednega kontakta z ljudmi, vedno je ohranjal milost bližine z ljudstvom kot celoto in z vsako osebo sredi tistih množic. To vidimo v njegovem javnem življenju. In tako je bilo od vsega začetka: sijaj Otroka milo pritegne pastirje, kralja in ostarela sanjača, kot sta Simeon in Ana. Tako je bilo tudi na križu. Njegovo srce vse pritegne k sebi (glej Jn 12,32): Veronike, Cirenejce, tatove, stotnike … Izraz 'množica' ni nezanemarljiv. Morda bi kakšnemu ušesu 'množica' zvenela kakor anonimna in neprepoznana masa. A v evangeliju vidimo, da ko medsebojno delujejo z Gospodom – ki se med njih postavi kot pastir črede – se množice spremenijo. V duhu ljudi se prebudi želja, da bi sledili Jezusu, vzklije občudovanje, razločevanje dobi svojo obliko.«

Papež Frančišek je v nadaljevanju homilije spregovoril ravno o teh treh milostih, ki so značilne za odnos med Jezusom in množicami: milost hoje za Kristusom, milost občudovanja in milost razločevanja.

Milost hoje za Kristusom

Luka pravi, da so ga množice iskale (glej Lk 4,42) in hodile za njim (glej Lk 14,25), naj pritiskale in ga obdajale (glej Lk 8,42-45) ter prihajale v velikem številu, da bi ga poslušale (glej Lk 5,15). To spremljanje ljudi gre onkraj vsakega računa, je spremljanje brez pogojev, polno naklonjenosti. Nasprotno je ozkosrčnosti učencev, katerih drža do ljudi je blizu krutosti, ko Gospodu predlagajo, naj jih odslovi, da si poiščejo kaj za jesti. »Tukaj – tako verjamem – se je začel klerikalizem,« je zatrdil papež, »v tem namenu, da si zagotovijo hrano in svojo udobnost, pri tem pa se ne zmenijo za ljudi. Gospod je pretrgal to skušnjavo. 'Dajte jim vi jesti' (Mr 6,37), je bil Jezusov odgovor. 'Poskrbite za ljudi!'.«

Milost občudovanja

Druga milost, ki jo prejme množica, ko sledi Jezusu, je občudovanje polno veselja. »Ljudje občudujejo Jezusa (glej Lk 11,14), njegove čudeže, predvsem pa njega kot Osebo. Ljudje so ga zelo radi pozdravljali na cesti, se mu pustili blagoslavljati in ga blagoslavljali, kakor tista žena sredi množice, ki je blagoslovila njegovo Mater. In Gospod je prav tako občudoval vero ljudi, se veselil in ni izgubljal priložnosti, da je to tudi pokazal.«

Milost razločevanja

Tretja milost, ki jo prejmejo ljudje, je milost razločevanja. »Ko so množice izvedele [kam je šel Jezus], so šle za njim« (Lk 9,11). »Množice so strmele nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast« (Mt 7,28-29; glej Lk 5,26). »Kristus, Božja beseda, ki je prišla v meso, v ljudeh prebuja to karizmo razločevanja. Seveda ne specialistično razločevanje pri vprašanjih spora,« je pojasnil Frančišek. »Ko so farizeji in pismouki razpravljali z Njim, je to, kar so ljudje prepoznavali, je bila Jezusova oblast: moč njegovega nauka, ki je znal vstopiti v srce ljudi, in dejstvo, da so mu hudobni duhovi bili pokorni; in da so poleg tega za kakšen trenutek ostali brez besed tisti, ki so zahrbtno govorili: v tem so ljudje uživali.«

Gospodovi najljubši maziljenci

Papež Frančišek je poglobil to evangeljsko podobo množice in se oprl na evangelista Luko. »Luka razkrije štiri velike skupine, ki so najljubši naslovniki Gospodovega maziljenja: reveži, vojni ujetniki, slepi in zatirani. Poimenuje jih na splošno, a potem z veseljem opazimo, da tekom Gospodovega življenja ti maziljenci dobijo svoje obraz in imena. Kakor se z oljem mazili na enem mestu, njegovo dobrodejno delovanje pa se razširi na celotno telo, tako Gospod z navedbo Izaijeve prerokbe imenuje različne množice, h katerim ga pošilja Duh, pri čemer sledi dinamiki tistega, kar lahko imenujemo 'vključujoča preferencialnost': milost in karizma, ki se dajeta osebi ali posamezni skupini se povrneta v dobro vseh, kakor vsako delovanje Duha.«

Reveži

Reveži (ptochoi) so tisti, ki so upognjeni, kakor berači, ki se pripognejo, ko prosijo. A revež je tudi vdova, ki s svojimi prsti mazili dva novčiča, ki sta bila vse, kar je imela za življenje tisti dan. Maziljenje tiste vdova, ki daje miloščino, ostane vsem neopaženo, razen Jezusu, ki z dobroto gleda njeno majhnost. Kot je izpostavil papež, pri njej lahko Gospod v polnosti izpolni svoje poslanstvo oznanjevanja evangelija revnim. »Paradoksalno pa dobro novico, da obstajajo takšne osebe, slišijo učenci. Ona, širokosrčna žena, se niti ne zaveda, da se pojavi v evangeliju oziroma da bo njeno dejanje omenjeno v evangeliju: veselo oznanilo, da imajo njena dejanja neko 'težo' v kraljestvu in so pomembnejša od vsega bogastva sveta, ga ona živi v sebi kakor mnogi svetniki in svetnice 'izza sosednjih vrat'.«

Slepi

Slepi so predstavljeni z enim od najbolj simpatičnih obrazov evangelija, to je Bartimaj (Lk 7,21), slepi berač, ki je spregledal in od tistega trenutka dalje imel oči samo zato, da je hodil za Jezusom po poti. »Maziljenje tistega pogleda,« je pripomnil papež Frančišek. »Naš pogled, ki mu Jezusove oči lahko povrnejo tisti sijaj, ki ga lahko da samo zastonjska ljubezen; tisti sijaj, ki nam ga vsak dan kradejo sebične in banalne podobe, v katere nas potaplja svet.«

Zatirani

Tretja skupina so zatirani (tethrausmenous). Luka uporablja izraz, ki vsebuje besedo 'trauma'. To nam zadostuje, da se spomnimo na priliko, morda Luku najljubšo, o dobrem Samarijanu, ki z oljem mazili in obveže rane (traumata: Lk 10,34) človeku, ki je bil pretepen na smrt in je ječal ob cesti. »Maziljenje Kristusovega ranjenega mesa! V tistem maziljenju je zdravilo za vse travme, ki puščajo osebe, družine in celotne narode zunaj igre, kot izključene in odvečne, na obrobju zgodovine.«

Ujetniki

Frančišek je spregovoril še o četrti skupini: jetniki so vojni ujetniki (aichmalotos), ki so jih privedli s konico sulice (aichmé). Jezus uporabi izraz, s katerim meri na ujetništvo in deportacijo Jeruzalema. »Danes se mesta ne zapirajo v ječo s konico sulice, ampak z bolj prefinjenimi sredstvi ideološke kolonizacije. Samo maziljenje naše lastne kulture, ki je oblikovana z delom in umetnostjo našeh prednikov, lahko osvobodi naša mesta iz teh novih suženjstev,« je zatrdil sveti oče.

Maziljeni za maziljenje

Papež se je zatem obrnil na duhovnike in izpostavil, da ne smejo pozabiti, da so njihovi evangeljski modeli ti ljudje, ta množica s temi konkretnimi obrazi, ki jo Gospod z maziljenjem dviguje in oživlja: »To so tisti, ki dopolnjujejo in naredijo resnično maziljenje Duha v nas, ki smo bili maziljeni, da mazilimo. Maziljeni za maziljenje. Vzeti smo bili iz njihove sredine in brez strahu se lahko identificiramo s temi preprostimi ljudmi. Vsak med nami ima svojo zgodbo. Malo spomina nam bo dobro delo. Oni so podoba naše duše in podoba Cerkve. Vsak uteleša edinstveno srce našega ljudstva.«

»Mi duhovniki smo revež in želeli bi imeti srce uboge vdove, ko dajemo miloščino in se z roko dotaknemo berača in ga gledamo v oči. Mi duhovniki smo Bartimaj in vsako jutro vstanemo, da bi molili in prosili: 'Gospod, da bi lahko videl!'. Mi duhovniki smo v neki točki našega greha ranjenec, ki so ga tatovi na smrt pretepli. In mi kot prvi želimo biti med sočutnimi rokami Dobrega Samarijana, da bi lahko potem s svojimi rokami imeli sočutje do drugih.«

Z maziljenjem zdravimo sebe

Frančišek je ob koncu homilije še dejal, da ko sam birma in posvečuje, rad dobro razmaže krizmo na čelo in na roke tistih, ki so maziljeni. »Z dobrim maziljenjem se izkusi, da se ravno tu obnavlja lastno maziljenje. Hočem reči tole: mi nismo razdeljevalci olja v steklenicah. Mazilimo, ko delimo sami sebe, delimo svojo poklicanost in svoje srce. Medtem ko mazilimo, smo ponovno maziljeni z vero in naklonjenostjo našega ljudstva. Mazilimo, ko si umažemo roke z dotikanjem ran, grehov, stiske ljudi. Mazilimo, ko si odišavimo roke z dotikanjem njihove vere, njihovega upanja, njihove zvestobe in velikodušnosti brez zadržkov v njihovem dajanju, kar mnogi pomembneži opredeljujejo kot vraževernost. Ta, ki se nauči maziliti in blagoslavljati, se zdravi od ozkosrčnosti, zlorabe in krutosti.«

Papež Frančišek je homilijo sklenil z molitvijo: »Molimo, predragi bratje. Z Jezusom se postaviti med naše ljudi je najlepši kraj. Naj Oče v nas prenovi izlitje svojega Duha svetosti in pomaga, da se bomo združili v prošnji za njegovo usmiljenje za ljudstvo, ki nam je zaupano, in za ves svet. Tako bodo množice ljudi, zbrane v Kristusu, lahko postale eno zvesto Božje ljudstvo, ki bo imelo svojo polnost v kraljestvu.«