Papež med katehezo: Pred Bogom smo vsi dolžniki
Andreja Červek – Vatikan
Zatem, ko Boga prosimo za vsakdanji kruh, molitev Očenaš preide na področje naših odnosov z drugimi. Jezus nas uči, naj Očeta prosimo: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom« (glej Mt 6,12). Kakor potrebujemo kruh, tako potrebujemo tudi odpuščanje. In to vsak dan, je začel današnjo katehezo papež Frančišek.
Prevzetnost – najnevarnejša drža
Kristjan, ki moli, Boga prosi predvsem, da bi mu odpustil njegove dolge, kar pomeni njegove grehe, slabe stvari, ki jih počne. »To je prva resnica vsake molitve: četudi bi bili popolne osebe, četudi bi bili sveti kristali, ki se nikoli ne odrečejo življenja v dobrem, ostajamo vedno otroci, ki vse dolgujejo Očetu.« Papež je opozoril, da je zato najnevarnejša drža v življenju kristjana prevzetnost: »Drža nekoga, ki se postavi pred Boga in misli, da ima z njim vedno poravnane račune. Prevzetnež verjame, da ima vse na svojem mestu. Kakor farizej iz prilike, ki misli, da moli, a v resnici hvali sebe pred Bogom: Zahvaljujem se ti, Gospod, da nisem kakor drugi.« Ljudje, ki mislijo, da so popolni, ki kritizirajo druge, to so naduti ljudje. Nihče med nami ni popoln.
Nasprotno od farizeja pa se cestninar, ki so ga kot grešnika vsi prezirali, zaustavi na pragu svetišča in se ne čuti niti vrednega, da bi stopil. Zaupa v Božje usmiljenje. Jezus zatrdi: »Ta je šel opravičen domov, oni pa ne« (Lk 18,14). To pomeni, da mu je bilo odpuščeno, bil je rešen. Kajti ni bil nadut in je prepoznal svoje pomanjkljivosti in svoje grehe.
Vsi smo grešniki
Obstajajo grehi, ki se vidijo, in grehi, ki se ne vidijo, skriti grehi. So očitni grehi, ki povzročajo hrup, a so tudi goljufivi grehi, ki se ugnezdijo v srce, ne da bi se jih zavedali. Najslabši med temi je ošabnost, ki lahko okuži tudi osebe, ki živijo resno versko življenje. »Greh ločuje bratstvo. Zaradi greha mislimo, da smo boljši od drugih. Zaradi greha verjamemo, da smo podobni Bogu.«
A kot je nadaljeval papež Frančišek, v resnici smo pred Bogom vsi grešniki in imamo razlog, da se vsi tolčemo po prsih, kakor tisti cestninar v svetišču. »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas« (1 Jn 1,8), zapiše evangelist Janez v svojem prvem pismu. »Če hočeš preslepiti samega sebe, reci, da nimaš greha – a se slepiš,« je pripomnil papež.
Smo dolžniki. Prejeli smo mnogo
Pojasnil je, da smo dolžniki predvsem zato, ker smo v tem življenju veliko prejeli: življenje, očeta in mater, prijateljstvo, čudovito stvarstvo … »Čeprav vsak živi tudi težke dni, se moramo vedno spominjati, da je življenje milost, je čudež, ki ga je Bog naredil iz nič.«
Na drugem mestu smo dolžniki, ker četudi nam uspe ljubiti, tega nihče med nami ni zmožen početi samo s svojimi močmi. Resnična ljubezen, to da lahko ljubimo, je milost Boga. Nihče med nami ne izžareva svoje svetlobe. To, kar so starodavni teologi imenovali »mysterium lunae«, se ne nanaša samo na Cerkev, ampak tudi na zgodovino vsakega med nami. To pomeni, da smo kakor luna, ki nima svoje lastne svetlobe, ampak odseva svetlobo sonca. Tudi mi nimamo svoje lastne luči. Naša luč je odsev Božje luči, Božje milosti. »Če ljubiš, je to zato, ker se ti je nekdo zunaj tebe nasmehnil, ko si bil otrok in te naučil odgovarjati z nasmehom. Če ljubiš je to zato, ker je nekdo v tebi prebudil ljubezen ter ti pomagal spoznati, kako je v ljubezni smisel življenja.«
Prisluhnimo zgodbi nekoga, ki je naredil napako: zapornika, obsojenca, zasvojenca. Ne da bi zanikali odgovornosti, ki je vedno osebna, se včasih vprašaš, kdo je kriv za njegove napake: zgolj njegova vest ali sovraštvo in zapuščenost, ki ju oseba nosi s sabo.
Ljubimo, ker smo ljubljeni
To je skrivnost lune (mysterium lunae). »Ljubimo predvsem zato, ker smo bili ljubljeni. Odpuščamo, ker nam je bilo odpuščeno. In če nekdo ni bil osvetljen s svetlobo sonca, postane leden kakor zemlja pozimi,« je zatrdil sveti oče.
Kako naj ne bi rekli, da je v verigi ljubezni, ki je pred nami, prav tako previdnostna navzočnost Božje ljubezni. Nihče med nami ne ljubi Boga tako, kakor je On nas ljubil. Dovolj je, da se postavimo pred križ, da bi razumeli nesorazmernost. On nas je ljubil in nas vedno ljubi prvi. Papež je katehezo sklenil s povabilom k molitvi: »Gospod, tudi najsvetejši med nami je tvoj dolžnik. Oče, usmili se vseh nas.«
