Sveti oče v pogovoru z mladimi o entuziazmu, tveganju, molitvi in strasti
Andreja Červek – Vatikan
Entuziazem, tveganje, pogovor
Sofia je papežu povedala, da je ena od najtežjih odločitev, ki jih je morala do sedaj sprejeti, izbira visoke šole, kjer bo nadaljevala izobraževanje. »Včasih za nas mlade ni enostavno najti odraslih oseb, ki bi nam bile oporne točke, kar pa zelo potrebujemo,« je dejala. Papež ji je odgovoril, da bo »najpomembnejšo oporno točko« našla sama v sebi, v svoji vesti. Pomemben je tudi način, kako izraža svojo osebnost, kar se vidi predvsem v »mladostniškem entuziazmu«. Entuziazem po papeževih besedah pomeni »imeti upanje, tvegati, znati tvegati v življenju«. Čeprav se zmotimo, a to je ravno tveganje, proporcionalno tveganje. Papež je ponovno spregovoril o »mladih na kavču«, ki so pasivni in gledajo, kako gre mimo njih zgodovina: »Zgodovina mora vendar gledati tebe, kako greš mimo!« Po papeževem prepričanju je prav tako pomemben dialog. Pogovarjati se s kaplani, z duhovniki, s starši, z brati in s sestrami, s prijatelji, »kajti življenje je stalen dialog«. Čut za skupnost je namreč pomemben, saj se v pogovoru z drugimi tudi lažje odločimo v težkih trenutkih. Papež je zatrdil, da je zelo pomemben tudi pogovor v družini. A ne samo pogovor s starši, ampak tudi pogovor s starimi starši, ki imajo življenjsko modrost.
Resnično življenje z resničnimi problemi
Aldo je dejal, da šola Barbarigo ponuja tudi možnosti za odpiranje pomembnih življenjskih vprašanj o resnici, pravičnosti, lepoti. »Vzgoja pomeni soočiti se tudi z življenjskimi problemi. Študirati teoretične stvari, a vedno jih vzporejati z resničnimi življenjskimi problemi,« je dejal papež Frančišek in dodal, da pa ne samo s problemi, ampak tudi z lepotami življenja. »Velika priložnost je šola, kjer se pristopa tudi k vprašanjem o smislu življenja in se jih primerja s kulturo, kajti v tem trenutku je veliko vojn in živimo kulturo smrti in kulturo molka, ki ignorira, kar se dogaja. To je smrt, ne življenje. Je kultura brezbrižnosti.« Kot je poudaril, pred to kulturo smrti, tišine in odmetavanja, naj se mladi spoprijemajo s problemi resničnega življenja ter kot primer navedel pomoč lačnim ljudem. Sveti oče je spomnil, da imamo pri vzgoji tri vrte jezika: jezik misli – misliti, jezik srca – čutiti in jezik rok – delati.
Molitev in gorečnost
Giovanni se nahaja pred koncem šolanja in se mora odločiti o svoji prihodnosti. Svetega očeta je prosil za nasvet, kako naj se spoprime z negotovostmi, ki so pred njim, in kako naj razume, kaj so sanje Boga zanj. »Prva stvar, ki ti jo priporočam, da bi naredil to, kar Bog hoče od tebe, je moliti, moliti,« mu je svetoval papež Frančišek. A ne kakor papagaji, temveč moliti s srcem, moliti pred Gospodom in se z njim pogovarjati. »Molitev, ki prihaja iz srca, resnična molitev, je pomembna v tem trenutku, preden se odločate. Vam mladim Bog izroča odločilno nalogo pri spoprijemanju z izzivi tega našega časa. Vi pripravljate prihodnost.« Materialni izzivi so po papeževih besedah nedvomno pomembni, a opozoril je, da poklic ne sme biti namenjen polnjenju žepov z denarjem. Kar je pomembno, je »bolje služiti drugim«: »Ne pozabite, da mora vaše delo v prihodnosti služiti družbi.« Poleg molitve je za razumevanje Božje volje pomembna tudi gorečnost, strast. »Mladi morajo biti nemirni, ne 'na kavču'; biti na poti, vedno iskati nekaj več, s spominom pri koreninah, a obenem gledati proti obzorju in to z gorečnostjo,« je poudaril papež Frančišek in posvaril pred medlostjo. »Medli mladi so tisti, ki svoje veselje postavijo v površinske stvari življenja in ne gredo v globino, k pomembnim vprašanjem, z gorečnostjo. Življenje je treba živeti s strastjo.«
