Pri papežu kamilijanci: Pričevati o Kristusovi usmiljeni ljubezni do bolnih

Andreja Červek – Vatikan

Poslanstvo kamilijancev, ki ga opravljajo v Cerkvi in družbi, je po papeževih besedah dragoceno: »Ko bolezen vznemiri in včasih tudi preobrne naše življenje, čutimo veliko potrebo, da bi ob sebi imeli brata ali sestro, ki bi bila sočutna in tudi kompetentna, ki bi znala potolažiti, podpirati, pomagati pri povrnitvi dragocenega zdravja ali pa bi nas spremljala do praga našega končnega srečanja z Gospodom.«

Pričevanje o Kristusovi usmiljeni ljubezni do bolnih

K skrbi za bolne je po zgledu dobrega samarijana poklicana vsa Cerkev. A še posebej so sv. Kamil de Lellis in vsi, ki sledijo njegovemu zgledu, od Boga prejeli dar, da živijo in pričujejo o Kristusovi usmiljeni ljubezni do bolnih. Cerkev je v tem prepoznala pristno karizmo Duha. »Vi jo živite na zgleden način, ko uresničujete neposredno oskrbo bolnikov, predvsem najrevnejših, v njihovih telesnih in duhovnih potrebah, ter ko druge učite, kako jim služiti na najboljši način, v korist Cerkve in človeštva,« je dejal papež. Spomnil je, da so se skozi leta trudili zvesto utelesiti svojo karizmo ter jo spremeniti v različna apostolska dela in pastoralno oskrbo, da bi tako pomagali trpečemu človeštvu po vsem svetu.

Odprtost za znamenja časov

Papež je zatrdil, da so kamilijanci poklicani nadaljevati svoje služenje na preroški način: »Gre za to, da gledate v prihodnost, odprti za nove apostolske oblike, ki jih navdihuje Duh in ki jih zahtevajo znamenja časov in potrebe sveta in Cerkve. Velik dar, ki ste ga prejeli, je še vedno aktualen in potreben za to našo dobo, saj je postavljen na dejavno ljubezen, ki se ne bo nikoli končala.«

Izvorna karizma z različnimi izrazi

Iz karizme, ki je na začetku bila dana sv. Kamilu, so se počasi oblikovale različne cerkvene stvarnosti, ki danes sestavljajo eno »karizmatično družino«, sestavljeno iz redovnikov, redovnic, posvečenih laikov in laikov vernikov. Kot je dodal sveti oče, nobena od teh stvarnosti sama ne hrani in ne določa karizme, ampak jo vsaka prejema v dar ter jo interpretira in uresničuje v skladu s svojo posebno poklicanostjo v različnih zgodovinskih in geografskih kontekstih. V središču ostaja izvorna karizma, ki je kot trajni izvir svetlobe in navdiha in ki jo je treba razumeti in na dinamičen način utelešati v različnih oblikah. Vsaka od njih je ponujena drugim kot vzajemna izmenjava darov, ki vse bogati; namenjena je za skupno korist in uresničevanje istega poslanstva, to je v vsakem času in na vsakem kraju pričevati o usmiljeni Kristusovi ljubezni do bolnih.

Vnašati ženske lastnostmi ljubezni in skrbi

Papež Frančišek je ob koncu izpostavil še pomembno vlogo žensk. Sv. Kamil de Lellis je živel v času, ko za ženske še ni bilo mogoče aktivno posvečeno življenje, ampak zgolj kontemplativno in meniško. Zato je ustanovil samo moški red. A vendarle je razumel, da se mora skrb za bolne uresničevati tudi z držami, ki so tipično ženske, tako da je svojim redovnikom govoril, naj bolnim služijo s tisto naklonjenostjo, ki jo ima ljubeča mati do svojega bolnega edinega sina. Tako sta v osemnajstem stoletju nastali dve ženski kongregaciji, v prejšnjem stoletju pa sekularni inštituti, ki so dopolnili izraznost karizme usmiljenja do bolnih, s tem ko se je obogatila z izrazito ženskimi lastnostmi ljubezni in skrbi. »Pri tem naj vas spremlja in vodi Devica Marija, Zdravje bolnikov in Mati posvečenih. Pri njej se učimo, kako ob tistem, ki trpi, biti z nežnostjo in predanostjo matere,« je dejal papež. Pri tem je posebej izpostavil pomen nežnosti: »Ta besede je danes v nevarnosti, da izgine iz slovarja. Moramo je ponovno vnesti in jo udejanjati. Krščanstva brez nežnosti ni. Nežnost je drža, ki je lastna kristjanu. Je prav tako srž našega srečanja z osebami, ki trpijo.«