Objavljeni trije papeževi dokumenti za zaščito mladoletnih v Vatikanu
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Andrea Tornielli, uredniški direktor Dikasterija za komunikacijo je za Vatican News in za L'Osservatore Romano izluščil pomen ter osnovne novosti, ki jih vsebujejo besedila teh treh dokumentov, ki jih je razglasil papež Frančišek za Državo mesto Vatikan.
Motu proprij o zaščiti mladoletnih in ranljivih odraslih oseb, novi zakon za Državo mesto Vatikan in pastoralne smernice, vsi trije dokumenti v veljavi tudi za Rimsko kurijo, ki jih je podpisal papež Frančišek, izhajajo iz srečanja s predsedniki škofovskih konferenc z vsega sveta, ki je pred malo več kot enim mesecem potekalo v Vatikanu. Ti dokumenti so v nekem smislu prvi sad tega srečanja.
Gre za zelo specifične zakone, norme in pojasnila predvsem zaradi njihovih naslovljencev, saj veljajo samo za Vatikansko državo, kjer deluje veliko število duhovnikov in redovnikov in kjer je zelo malo otrok. Čeprav so bili mišljeni in napisani za to edinstveno resničnost na svetu, kjer je najvišja verska avtoriteta tudi suveren in zakonodajalec, vsebujejo ti trije dokumenti pojasnila, ki upoštevajo najbolj razvita mednarodna merila.
V motu propriju, ki je edini od treh besedil, ki bi ga moral podpisati sveti oče, papež Frančišek izrazi želje, med katerim je ta, da »naj zori v vseh zavest dolžnosti naznanila zlorab pristojnim oblastem in sodelovanja z njimi v preprečevanju in sporih, in s tem potrdi zelo pomenljivo načelo.
Dejstvo, da se je papež odločil podpisati tudi Zakon CCXCVII (297) in Smernice, torej besedili, ki bi jih lahko razglasili Državna komisija in vikar mesta Vatikan, kaže na vrednost, ki se je želelo dati tem normam.
Prvi od teh treh dokumentov je novi zakon, ki v prvem členu vsebuje natančno in obširno definicijo glede kategorije »ranljivi odrasli«, ki je izenačena z mladoletnimi: »Ranljiva je vsaka oseba, ki je v stanju bolezni, zmanjšanih fizičnih ali psihičnih sposobnosti, ali ki ji je bila odvzeta tudi osebna svoboda, tudi samo začasno, ali so bile začasno zmanjšane sposobnosti razumevanja ali hotenja, da bi se uprli prekršku.
V besedilu je več pomenljivih novosti. Prva zadeva dejstvo, da bodo od sedaj naprej vsa kazniva dejanja zlorab mladoletnih »službeno obtožilna«, tudi če ni naznanila z zlorabljene strani. Druga novost je v uvedbi zastaranja po dvajsetih letih »žalitve povzročene mladoletnemu, od trenutka, ko je ta dopolnil osemnajst let starosti«. Pri tem je potrebno poudariti, da tu ne gre za kanonične zakone, temveč za kazenske zakone Države mesta Vatikan, kjer niso nikoli sprejeli Zakonik Rocco izdan v Italiji v času fašizma, saj je bil do sedaj v veljavi Kazenski zakonik Zamardelli, ki za ta kazniva dejanja predvideva zastaranje v štirih letih po storjenem kaznivem dejanju.
Druga pomenljiva novost zadeva obveznost naznanila in sankcije za javnega uradnika, ki bi opustil naznanilo zlorabe vatikanskim sodnim oblastem, za katero je zvedel, razen v primeru spovedne molčečnosti, torej nedotakljivost spovedne skrivnosti. To pomeni, da bodo vsi tisti v državi Vatikan in tudi v Rimski kuriji, kakor tudi diplomatsko osebje na nunciaturah, ki opravljajo javno uradniško službo (več kot 90% oseb, ki delajo v Vatikanu ali za Sveti sedež), bodo kazensko preganjani.
Nadaljnja pomenljiva novost je, da bo Governatorat uvedel znotraj vatikanske uprave za higieno in zdravje službo spremljanja žrtev zlorab, ki jo bo vodila za to usposobljena oseba. Žrtve bodo tako imele nekoga, na kogar se bodo lahko obrnile za medicinsko in psihološko pomoč. Tu bodo tudi obveščene o svojih pravicah in kako jih uveljaviti. Novost je tudi pri izbiri in sprejemanju zaposlitve oseb v Governatorat in v Rimsko kurijo. Preverjena bo namreč primernost kandidata glede interakcije z mladoletnimi.
