Papežev predgovor h knjigi »Popij malo vina. Krščanska treznost.«

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Krščansko življenje je v tem, da odkrijemo, da nas Bog Oče ljubi brezpogojno in zastonjsko. To je lepa novica evangelija, ki jo je Jezus oznanjal in izpričeval »do konca« (Jn 13,1) in ki je postala resničnost za vsakega izmed nas na binkošti (glej Apd 2,1-13) – in na osebne binkošti vsakega izmed nas, ki je krst – ko je bil Sveti Duh, neskončna Očetova ljubezen do Njegovega Sina, izlit v naša srca. Resnično smo ljubljeni kakor Sin Jezus, resnični otroci Očeta, pristni bratje in sestre drug drugemu.

Če sprejmemo ta zastonjski dar, se življenje spremeni in se predvsem preoblikuje pogled na življenje, na nas same, na druge, na sedanjost, na preteklost in predvsem na čas, ki nas čaka: velika ljubezen, s katero smo ljubljeni (glej Ef 2,4), se razodeva kakor tista vroča in močna svetloba, ki obdaja življenje, stvarnost, odnose. Kakor v sončnem dnevu narava in celo naša mesta postanejo lepša, tako tudi vera in sprejemanje Gospodove ljubezni razodevata, kako je vsaka detajl našega obstoja dragocen, edinstven, neponovljiv, kljub problemom, težavam in našim nedoslednostim. Tudi  iz tega razloga sem pričel svojo apostolsko spodbudo o svetosti s tem povabilom, ki je vzeto iz Matejevega evangelija (5,12): Gaudete et exsultate (Veselite in radujte se). Veselje, ki je nedvomno drugačno od evforije, je zavest srca, ki je prepojeno z ljubeznijo – tudi sredi življenjskih preizkušenj – in je ena izmed pristnih značilnosti resnične svetosti, tudi svetosti osebe »sosednjih vrat«.

Je pristno, preprosto veselje, ki omogoča okušanje priložnosti za dobro, ki nam jih ponuja življenje, kar se med drugim izraža tudi preko dobre jedi, ki jo podelimo, v pogledu razumevanja in podpore in – zakaj ne? – v zdravici ob prijateljevem jubileju ali dosežku … Mislim na veselje, ki se živi v občestvu, ki se podeli in se ga udeleži, saj »je večja sreča dajati kakor prejemati« (Apd 20,35). Bratska ljubezen povečuje našo sposobnost za veselje, saj nas usposablja za to, da se veselimo z drugimi, ko jim je dobro.

Včasih pa, tudi mi kristjani, kažemo, da se še ne znamo resnično veseliti stvari v življenju – ali zato, ker tekamo za priložnostnimi in prehodnimi užitki, ali obratno, ker smo s tem, ko se znajdemo kot žrtve določenega rigorizma, skušani, da se ne bi spremenili, da bi pustili stvari takšne, kot so; da izberemo nepremičnost in tako preprečimo delovanje Duha, ki s seboj prinaša novost veselja. Veselje je torej sad razločevanja v Svetem Duhu, ki je prav v nenehni umetnosti dajanja prednosti »nam« namesto »meni« ter osebam namesto stvarem, kljub tisočem slepilom, h katerim nas vlečeta zlo in naš egoizem.

To veselje – ki je prava in resnična milost – je namreč potrebno ohranjati in varovati, tako kot je v primeru vere, prijateljstev, odnosov: skratka, kakor vse pomembne stvari v življenju. Gre za modro, spontano držo, ki jo imamo vsi: ko gre za nekaj, kar ima vrednost, pa naj bo ta čustvena ali ekonomska, za to posebej skrbimo in prav je tako.  

Veselje Božje ljubezni, ki ga Sveti Duh izlije v srce, se ohranja preko treznosti, ki je sposobnost podrediti željo po osebnem užitku in zadovoljstvu meri primernega ter medosebnih odnosov. Nihče se namreč ne reši sam, kakor ločen posameznik, ampak nas Bog privlači tako, da upošteva kompleksno osnovo medosebnih odnosov, ki se vzpostavljajo v človeški skupnosti.  

Ta knjiga vsebuje kratko homilijo sv. Janeza Zlatoustega, enega izmed cerkvenih očetov iz IV. stoletja – ki je bil znan po govorniških sposobnostih in je pokopan v baziliki sv. Petra tukaj v Vatikanu – v kateri razlaga kratek odlomek iz Prvega pisma sv. Pavla Timoteju, kjer ga vabi, naj popije »malo vina zaradi želodca in …  pogostih bolezni« (1Tim 5,23). Na ta način ima sv. Janez Zlatousti priložnost, da vernike pouči, da je stvarstvo dobro, vendar se ga je potrebno naučiti okušati, da bi mogli odkriti, da je bilo ustvarjeno prav za nas, za naše dobro, kakor dragocen dar, da bi odkrili, da smo ljubljeni in bi se mogli skupaj veseliti.

Tudi sv. Frančišek Asiški je nekoč, ko je imel težave z želodcem – saj bratje v samostanu niso imeli vina – blagoslovil kozarec vode, ki je čudežno postala odlično vino, ki mu je povrnilo moči.

Treznost, torej, in veselje, sta dve drži, ki mislim, da nam lahko pomagata živeti post s pogledom na veliko noč, ki je prav praznovanje našega vstajenja s Kristusom, naše novo življenje, ki ga obhajano enkrat za vselej v krstu, a je vendar na poseben način obnovljeno med vsako velikonočno vigilijo. Kaj je namreč Kristusovo življenje v nas, če ne zmaga ljubezni nad našimi strahovi in skrbmi zase, ki nam hkrati omogoča, da tudi mi postanemo dar – preprost in vsakdanji, v majhnih stvareh, za Gospoda in za brate? »Skupnost, ki ohranja drobne detajle ljubezni, kjer člani skrbijo drug za drugega in predstavljajo odprt prostor za oznanjevanje, je kraj prisotnosti Vstalega, katero posveča v skladu z Očetovim načrtom«. To sem zapisal v apostolski spodbudi Veselite in radujte se, ko sem spomnil na odlomek iz zapisov sv. Terezije Deteta Jezusa:

Nekega zimskega večera sem kakor navadno zaključevala s svojim malim služenjem … nenadoma sem v daljavi zaslišala miloglasen zvok glasbenega inštrumenta: tedaj sem si predstavljala dobro razsvetljeno dvorano, ki se je bleščala v zlatu, elegantno oblečena dekleta, ki so si medsebojno dajala posvetne komplimente in poklone; zatem se je moj pogled zaustavil na ubogi bolníci, ki sem jo podpirala; namesto melodije sem občasno slišala njeno tožeče ječanje … Ne morem izraziti tega, kar se je zgodilo v moji duši; kar vem, je to, da jo je Gospod osvetlil z žarki resnice, ki tako presegajo temačen blišč zemeljskih zabav, da nisem mogla verjeti svoji sreči.«

Frančišek