Letos se je tečaja o foro interno udeležilo okoli 700 duhovnikov in semeniščnikov, ki so tik pred posvečenjem Letos se je tečaja o foro interno udeležilo okoli 700 duhovnikov in semeniščnikov, ki so tik pred posvečenjem 

Papež udeležencem tečaja o foro interno: Motrite čudeže spreobrnjenja

Sveti oče se je danes srečal z udeleženci tečaja o foro interno, ki ga Apostolska penitenciarija vsako leto organizira za duhovnike, pred kratkim posvečene duhovnike in semeniščnike tik pred posvečenjem.

Andreja Červek – Vatikan

Foro interno je foro interno!

Na začetku srečanja je papež Frančišek najprej želel izraziti svojo zaskrbljenost v zvezi z razumevanjem pojma foro interno. Kot je poudaril, ne gre za nek nepremišljeni izraz: »Kar je foro interno je foro interno in ne more preiti v eksterno. In to pravim, ker sem opazil, da nekatere skupine v Cerkvi, odgovorni, predstojniki mešajo dve stvari in vzamejo iz foro interno za odločanje v foro eksterno in obratno. Lepo prosim, to je greh!« je poudaril papež. »Je greh proti dostojanstvu osebe, ki zaupa duhovniku, izrazi svojo stvarnost, da bi prosila odpuščaje, zatem pa se to izrabi za urejanje stvari v skupini ali nekem gibanju, morda celo v neki novi kongregaciji. A foro interno je foro interno. Je sveta stvar,« je dodal papež in še enkrat izrazil svojo zaskrbljenost v zvezi z omenjenim vprašanjem.

Pomembnost formacije

Sicer pa je papež v govoru izpostavil pomembnost »službe usmiljenja«, ki upravičuje, zahteva in skoraj zapoveduje ustrezno formacijo, da bi srečanje z verniki, ki prosijo za Božje odpuščanje, bilo vedno resnično srečanje zveličanja in bi Gospodov objem bil zaznan v vsej njegovi moči, ki je zmožna spremeniti, spreobrniti, ozdraviti in odpustiti.

Sveti oče, ki je Apostolsko penitenciarijo poimenoval »sodišče usmiljenja«, je spomnil na trideset let organiziranja tečaja o foro interno. V tej naši dobi, ki teče zelo hitro, je trideset let dovolj dolga doba za premislek in pregled do sedaj narejenega. Zelo veliko število udeležencev, letos jih je več kot sedemsto, kaže, kako »velika je potreba po formaciji in zanesljivosti v zvezi s temami, ki so zelo pomembne za življenje Cerkve in za izpolnjevanje poslanstva, ki ji ga je zaupal Gospod«.

Če mnogi trdijo, da je spoved, in z njo čut za greh, v krizi, pri čemer je papež pritrdil, da je treba priznati določeno težavo sodobnega človeka v zvezi z omenjenim, pa številčna udeležba duhovnikov, novo posvečenih duhovnikov in tistih, ki so tik pred posvečenjem, pričuje o stalnem zanimanju za skupno delo pri pristopanju in preseganju te krize, predvsem z »orožjem vere« ter z zagotavljanjem vedno bolj kakovostne oskrbe, ki je zmožna dejansko izraziti lepoto božjega usmiljenja.

Zakrament sprave je pot posvečevanja

Jezus je prišel, da bi nas rešil, s tem ko nam je razodel usmiljeno Božje obličje ter nas pritegnil k Njemu s svojo žrtvijo ljubezni. »Moramo se torej vedno spominjati, da je zakrament sprave resnična in dejanska pot posvečevanja; je učinkovito znamenje, ki ga je Jezus pustil Cerkvi, da bi vrata Očetove hiše ostala vedno odprta in bi tako vrnitev ljudi k Njemu vedno bila mogoča,« je zatrdil papež in dodal: »Zakramentalna spoved je pot posvečevanja tako za spokornika kot za spovednika. In vi, dragi spovedniki, boste to kmalu izkusili.«

Za spokornika je pot posvečevanja, ker mu veljavno podeljena zakramentalna odveza ponovno podeli krstno nedolžnost, polno občestvo z Bogom. To je občestvo, ki ga Bog nikoli ne prekine s človekom, ki pa se mu človek včasih odtegne, ko slabo uporablja čudoviti dar svobode. »Za nas duhovnike je četrti zakrament pot posvečevanja predvsem takrat, ko kakor vsi grešniki ponižno pokleknemo pred spovednika in za sebe prosimo Božje usmiljenje. Vedno si zapomnimo, da smo najprej grešniki, ki jim je odpuščeno, in šele nato služabniki odpuščanja.«

Duhovniki kot spovedniki imajo privilegij, da lahko stalno motrijo »čudeže« spreobrnjenja, kar je po papeževih besedah eden od mnogih darov, ki jim jih namenja Kristusova ljubezen: »Vedno moramo prepoznati močno delovanje milosti, ki je zmožna spremeniti kamnito srce v meseno srce, grešnika, ki je pobegnil daleč, spremeniti v skesanega sina, ki se vrača v očetovo hišo.«

Zakramentalna molčečnost

Zato tudi Apostolska penitenciarija s tem tečajem o foro interno nudi zelo pomembno cerkveno delo, s katerim pospešuje potrebno formacijo za pravilno in učinkovito obhajanje zakramenta sprave, saj je nenadomestljiva za njegovo rodovitnost. To pa zato, da bi vsaka posamezna spoved bila nov in odločilen korak proti popolnejšemu posvečevanju; nežen objem, poln usmiljenja, ki prispeva k širjenju Božjega kraljestva, kraljestva ljubezni, resnice in miru.

Sama sprava je dobro, ki ga je modrost Cerkve vedno varovala z vso svojo moralno in pravno močjo z zakramentalno molčečnostjo. Čeprav je moderna miselnost ni vedno razumela, je nujna za svetost zakramenta in za svobodo vesti skesanca. Ta pa mora biti ob vsakem trenutku gotov, da bo zakramentalni pogovor ostal znotraj spovednice, med lastno vestjo, ki se odpre za milost, in Bogom, s potrebnim posredništvom duhovnika. Zakramentalna molčečnost je obvezna in nobena človeška moč nima nad njo oblasti in je niti ne more terjati.

Papež Frančišek je sklenil s spodbudo: »Dragi mladi duhovniki, bodoči duhovniki in dragi penitencierji, pozivam vas, da vedno z veliko darežljivostjo poslušate spovedi vernikov. Potrebna je potrpežljivost, a vedno z odprtim srcem, v duhu očeta; spodbujam vas, da z njimi prehodite pot posvečevanja, kar je zakrament; motrite 'čudeže' spreobrnjenja, ki jih milost dela v skritosti spovednice, čudeže, ki jim boste priča samo vi in angeli. In da bi se lahko posvečevali predvsem vi, v ponižnem in zvestem opravljanju službe sprave.«

Petek, 29. marec 2019, 13:06