Papež Frančišek med splošno avdienco na Trgu sv. Petra Papež Frančišek med splošno avdienco na Trgu sv. Petra 

Papež med katehezo: Hrana ni zasebna lastnina. Ne 'moj', ampak 'naš' kruh

Papež Frančišek je pri današnji katehezi med splošno avdienco začel razlagati drugi del najpomembnejše krščanske molitve Očenaš, kjer Bogu izražamo svoje potrebe. Najprej imamo besedo, ki – kot je dejal papež – »diši po vsakdanjosti«. To je »kruh«. Očeta namreč prosimo: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh.«

Andreja Červek – Vatikan

Jezusova molitev se začne s neogibno prošnjo, ki spominja na prošnjo berača: »Daj nam vsakdanji kruh!« Molitev izvira iz očitnega dejstva, na katerega pogosto pozabimo, da namreč nismo samozadostna bitja in da se vsak dan moramo hraniti.

V Svetem pismu vidimo, da se je za mnoge ljudi srečanje z Jezusom začelo z določenim vprašanjem. Kot je zatrdil papež, »Jezus ne pričakuje prefinjenih prošenj. Celotno človeško življenje s svojimi najbolj konkretnimi in vsakodnevnimi problemi lahko postane molitev.« V evangelijih najdemo množico beračev, ki prosijo za osvoboditev in rešitev. Nekdo prosi za kruh, drugi za ozdravitev, nekateri za očiščenje, spet drugi za vid ali da bi neka oseba lahko spet živela … »Jezus nikoli ne gre brezbrižno mimo teh prošenj in teh bolečin.«

Ko prosimo osnovne stvari za življenje

Jezus nas torej uči, naj Očeta prosimo za vsakdanji kruh. Uči nas, naj to storimo povezani z mnogimi moškimi in ženskami, za katere je ta molitev krik, pogosto skrit v notranjosti, ki spremlja zaskrbljenost vsakega dne. »Koliko mater in koliko očetov tudi danes hodi spat z mučno skrbjo, da jutri ne bodo imeli zadosti kruha za svoje otroke. Predstavljajmo si to molitev, kako se je ne moli v varnosti nekega udobnega stanovanja, ampak sredi negotovosti neke sobe, kjer manjkajo nujne stvari za življenje. Jezusove besede tako dobijo novo moč. Krščansko obzorje se začne na tej ravni,« je izpostavil papež.

Ne gre za urjenje asketov. Začne se pri realnosti, pri srcu in mesu oseb, ki živijo v stiski, ali pa živijo v razmerah, v katerih ni osnovnih stvari za življenje. Niti največji krščanski mistiki ne morejo zanemariti preprostosti te prošnje. »Oče, daj, da bo danes za nas in za vse potrebnega kruha.« In s kruhom mislimo tudi vodo, zdravila, hišo, delo … »Prositi, kar je nujno potrebno za življenje.«

Ne 'moj' kruh, ampak 'naš' kruh

Papež je opozoril, da kruh, za katerega prosi kristjan, ni »moj« kruh, ampak je »naš« kruh. Tako želi Jezus, ki nas uči, naj ga prosimo ne samo zase, ampak za vse bratstvo sveta. Če ne molimo na ta način, Očenaš neha biti krščanska molitev. Če je Bog naš Oče, kako lahko pridemo pred Njega, ne da bi se med seboj držali za roke? In če si kruh, ki nam ga On daje, med seboj krademo, kako se lahko imenujemo njegovi otroci? Ta molitev vsebuje držo empatije in solidarnosti. V svoji lakoti čutim lakoto množic in torej prosim Boga, naj bo njihova prošnja uslišana. Jezus tako uči svojo skupnost, svojo Cerkev, da pred Boga prinaša potrebe vseh: »Vsi smo tvoji otroci, Oče, usmili se nas!«

Papež je spomnil na lačne otroke v državah, kjer je vojna, v Jemnu, Siriji, Južnem Sudanu. »Mislimo na te otroke in skupaj na glas recimo molitev 'Oče, daj nam danes naš vsakdanji kruh',« je povabil sveti oče in z zbranimi na Trgu sv. Petra prošnjo trikrat ponovil.

Kruh za vse, a pojedli so ga nekateri

Kruh, za katerega prosimo Gospoda v molitvi, nas bo nekega dne sodil. Grajal nas bo zaradi redke navade, ko smo ga razdelili z bližnjim. Bil je kruh, poklonjen vsemu človeštvu, a so ga pojedli le nekateri – ljubezen tega ne prenese. »Naša ljubezen tega ne more prenesti; Božja ljubezen ne more prenesti tega egoizma, da se ne razdeli kruha.«

Pomnožitev in razdelitev

Papež Frančišek je spomnil na enega od evangeljskih prizorov. Enkrat je pred Jezusom bila velika množica, bili so lačni ljudje. Jezus je vprašal, ali ima kdo kaj hrane, in našel se je samo en otrok, deček, ki je bil pripravljen razdeliti svojo zalogo, pet hlebov kruha in dve ribi. Jezus je to velikodušno dejanje pomnožil (glej Jn 6,9). Ta deček je razumel nauk Očenaša, da namreč hrana ni zasebna lastnina, ampak je previdnost, ki jo je treba razdeliti z Božjo milostjo.

Resnični čudež, ki ga je naredil Jezus ta dan, ni toliko pomnožitev kot razdelitev. »Dajte to, kar imate, in jaz bom naredil čudež.« Jezus je s tem, ko je pomnožil ponujeni kruh, napovedal daritev sebe v evharističnem kruhu. Samo evharistija je zmožna potešiti lakoto po neskončnem in željo po Bogu, ki oživlja vsakega človeka, tudi v iskanju vsakdanjega kruha.

Prisluhni prispevku

Photogallery

Fotografije
Sreda, 27. marec 2019, 12:06