Papež članom Zveze italijanskih katoliških zadrug: Biti »podjetniki« dejavne ljubezni
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Preroško razmišljanje papeža Leona XIII.
Sto let zgodovine vašega delovanja je pomemben rezultat, ki ne sme biti zamolčan. Predstavljajo pot, na kateri ste hvaležni za vse, kar ste uspeli uresničiti ob pomembnem pozivu okrožnice Rerum Novarum (Nove stvari) papeža Leona XIII. Ta papež je na preroški način odprl razmišljanje o družbenem nauku Cerkve. Prepričan je bil, da evangelij ni omejen le na en del človeka ali družbe, ampak govori celotnemu človeku, da bi postajal vedno bolj človeški. Papež Leon XIII. je pisal v težkih časih, vendar pa ima vsako obdobje svoje napore in težave.
Veliko znamenje upanja – Cerkev postane življenje
Vaša zgodovina je dragocena, ker je nastala iz tega, da ste resno vzeli papeževe besede in ste jih udejanjili preko resnega in velikodušnega prizadevanja, ki traja že sto let. Gre za veliko znamenje upanja, kadar Cerkev ne ostane mrtva beseda ali abstrakten pogovor, ampak postane življenje zahvaljujoč možem in ženam dobre volje, ki ji dajo meso in konkretnost, jo spremenijo v osebna in družbena dejanja, ki so konkretna, vidna in koristna.
Poklicani biti »podjetniki« dejavne ljubezni
Tudi danes Cerkev ne potrebuje zgolj tega, da naglas pove Resnico; vedno potrebuje može in žene, ki spremenijo v konkretne dobrine to, kar Pastirji pridigajo in teologi učijo. V tem smislu danes reči »hvala« vam za vaših sto let prizadevanja pomeni tudi predlagati zgled ljudem našega časa, ki morajo odkriti, da so ne le »jemalci« (prenditori) dobrin, ampak »podjetniki« (imprenditori) dejavne ljubezni.
Preroška vloga pričevanja v družbi
Vaš zgled zadrug popravlja nekatere težnje, ki so lastne kolektivizmu in etatizmu, ki sta včasih pogubna za pobude zasebnikov; hkrati tudi zavira skušnjavi individualizma in egoizma, ki sta lastni liberalizmu. Medtem ko kapitalistično podjetje teži predvsem k dobičku, je glavni namen zadružnega podjetja uravnovešena in sorazmerna zadovoljitev družbenih potreb. Seveda mora tudi zadruga proizvajati to, kar je koristno, biti učinkovita in uporabna v svoji ekonomski dejavnosti, vendar pa pri tem ne sme zanemarjati vzajemne solidarnosti. Ta način lahko pomenljivo vpliva tudi na podjetja, ki so preveč navezana na logiko dobička, saj jih spodbuja, da bi odkrila in ocenila vpliv družbene odgovornosti. Delo v zadrugah tako uresničuje svojo preroško vlogo družbenega pričevanja v luči evangelija.
Proti toku
Vendar pa nikoli ne smemo pozabiti, da gre tak pogled na zadrugo, ki temelji na odnosih in ne na dobičku, proti toku v primerjavi z miselnostjo sveta. Le če odkrijemo, da so naše resnično bogastvo odnosi in ne zgolj materialne dobrine, najdemo alternativne načine, kako živeti in obstajati v družbi, kateri ne vlada denar, malik, ki jo vedno zavaja in naredi za vedno bolj nečloveško in krivično.
Zadružništvo kot način življenja
Vendar pa je najpomembnejša in najočitnejša prednost zadruge premagovanje samote, ki spremeni življenje v pekel. Ko se hodi in dela skupaj, se občuti velik čudež upanja: vse se nam zdi ponovno mogoče. V tem smislu je zadruga način, da more upanje postati konkretno v življenju oseb. … Lahko bi rekli, da je zadružništvo drugačen način izražanja bližine, ki jo je Jezus učil v evangeliju. Zadružništvo postane način življenja.
Odlomek o hromem
V zvezi s tem nam pomaga naslednji odlomek iz Markovega evangelija: »Jezus je čez nekaj dni spet prišel v Kafarnáum. Razvedelo se je, da je v hiši. Veliko se jih je zbralo, tako da še v preddverju ni bilo več prostora, in jim je govoril besedo. Tedaj so prišli in k njemu prinesli hromega, ki so ga štirje nosili. Ker ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, kjer je bil, odkrili streho; naredili so odprtino in spustili posteljo, na kateri je ležal hromi. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: "Otrok, odpuščeni so ti grehi!"«
Ne spreglejmo čudeža prijateljev!
Ko mislimo na ta evangeljski dogodek, nas takoj pritegne veliki čudež odpuščanja in posledično fizično ozdravljenje tega človeka; vendar pa morda spregledamo drugi čudež: čudež njegovih prijateljev. Tisti štirje možje so si hromega naložili na rame; pred trpljenjem bolnega prijatelja niso ostali brezbrižni; niso se skrili v množico skupaj z drugimi, da bi poslušali Jezusa. Ti možje storijo čudežno dejanje: stopijo skupaj ter z zmagoslavno in ustvarjalno strategijo najdejo način, s katerim so ne le poskrbeli za tega človeka, ampak so mu tudi pomagali srečati Jezusa, ki more spremeniti njegovo življenje. In ker tega niso mogli storiti na bolj preprost način, se pogumno povzpnejo na streho in jo odkrijejo. Oni so tisti, ki odprejo prehod, skozi katerega se bo lahko hromi približal Jezusu in s tistega srečanja odšel spremenjen. Evangelist opozori, da se Jezus obrne k tistemu človeku, »ko je videl njihovo vero«, to je vero celotne skupine: hromega in prijateljev.
»Čudež« zadružništva
V tem smislu lahko rečemo, da je zadružništvo način »odkrivanja strehe« ekonomije, ki je v nevarnosti, da proizvaja dobrine, vendar na račun socialne nepravičnosti. Pomeni premagati otopelost ravnodušnosti in individualizma tako, da storimo nekaj alternativnega in ne da se le pritožujemo. Kdor ustanovi zadrugo, verjame v drugačen način proizvodnje, dela, življenja v družbi. Kdor ustanovi zadrugo, ima nekaj ustvarjalnosti in poguma teh štirih prijateljev hromega. »Čudež« zadružništva je strategija ekipe, ki odpre prehod v zidu ravnodušne množice, ki izključi najšibkejše.
Resnični »hromi« je množica
Družba, ki postane zid, ki je sestavljena iz množice posameznikov, ki ne mislijo in ravnajo kot osebe, ne more ceniti temeljne vrednote odnosov. Ni mogoče ravnati kot osebe v primeru bolezni ravnodušnosti in egoizma. V resnici torej pravi »hromi« ni tisti, ki so ga nesli na streho, da bi ga postavili pred Jezusa. Pravi »hromi« je množica, ki preprečuje, da bi prišli do rešitve. Množica, ki jo sestavljajo posamezniki, ki gledajo le na lastne potrebe, ne da bi opazili druge, in tako nikoli ne odkrijejo polnega okusa življenja. Individualizem preprečuje polno srečo, saj z obzorja izključi drugega. Kadar ostajam slep pred trpljenjem in naporom drugih, v resnici ostajam slep pred tem, kar bi me lahko osrečilo: ne moremo biti srečni sami. Jezus to v evangeliju pove z jasnimi besedami: »Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?« (Lk 9,25).
V ospredju odnos namesto individualizma
Dragi bratje in sestre, živimo v svetu, v katerem prevladuje obsedenost po imetju in ki težko hodi kot skupnost. Egoizem je vedno zelo močan. Delo, ki ga opravljate že sto let, pomeni postaviti v ospredje odnos namesto individualizma, ekipo namesto koristi, dobro vseh namesto dobrega posameznikov.
Pot krščanskega zadružništva je pravilna pot
Ob različnih priložnostih sem že povedal, kako je name vplivalo, ko sem pri 18 letih, leta 1954, o tej temi slišal govoriti svojega očeta. Od tedaj sem prepričan, da je pot krščanskega zadružništva pravilna pot. Tudi če se z ekonomskega vidika zdi počasnejša, vendar pa je najučinkovitejša in najbolj zanesljiva, tista, ki pride najdlje.
Človek v središču
V globaliziranem svetu, kot je naš, se moramo uglasiti na to, kar uči družbeni nauk Cerkve, ko govori, da je v središču oseba. Sv. Janez Pavel II. je vse to dobro razložil v okrožnici Centesimus annus. Na določenem mestu zapiše: »Če je bila prej odločilni proizvodni dejavnik zemlja in pozneje kapital, ki ga razumemo kot množico strojev in proizvodnih sredstev, postaja danes odločilni dejavnik vedno bolj človek sam, to pomeni … njegova sposobnost za solidarno organizacijo in zmožnost, da zaznava in zadovoljuje potrebe drugih« (št. 32).
Vloga žensk
V svetu so predvsem ženske tiste, ki nosijo težo materialne revščine, družbene izključenosti in kulturne potisnjenosti na rob. Tema ženske bi morala ponovno postati ena izmed prioritet prihodnjih projektov na področju zadrug. Ne gre za ideološke besede. Gre za to, da bi privzeli misel žene kot privilegiran vidik, da bi se naučili, kako zadružništvo postaja ne le strateško, ampak tudi človeško.
Iskati navdih v Jezusovih besedah in dejanjih
Dragi prijatelji, želim vam, da bi teh preteklih sto let pred vami na široko odprlo nove in še neznane načrte prizadevanja, pri čemer ostanite vedno zvesti korenini, iz katere se je vse rodilo: evangeliju. Nikoli ne izgubite izpred oči tega izvira ter v Jezusovih dejanjih in izbirah iščite to, kar vas lahko najbolj navdihuje pri vašem delu.
