Papež Frančišek med prinašanjem darov sprejema od dveh redovnic posodo s hostijami. Papež Frančišek med prinašanjem darov sprejema od dveh redovnic posodo s hostijami. 

Papež: Posvečeno življenje je gledanje tega, kar je vredno objeti, torej Jezusa

»Današnje bogoslužje nam pokaže Jezusa, ki gre naproti svojemu ljudstvu. Praznik srečanja je, saj se novost Otroka sreča z izročilom templja, obljuba je izpolnjena. Marija in Jožef, ki sta mlada se srečata z Simeonom in Ano, ki sta ostarela. Vse se namreč sreča, ko pride Jezus.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo v baziliki sv. Petra v Vatikanu na praznik Gospodovega darovanja v templju in na dan posvečenega življenja.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Posnetek svete maše

Kaj vse to pove nam? Predvsem to, da smo tudi mi poklicani sprejeti Jezusa, ki nam pride naproti. Srečati ga. Bog življenja gre naproti vsak dan življenja, ne le kdaj pa kdaj ampak vsak dan. Hoditi za Jezusom ni odločitev sprejeta enkrat za vsakič, je vsakodnevna odločitev. Gospoda se ne sreča virtualno, ampak neposredno, sreča se ga v življenju, v konkretnosti življenja. Če ne, bo Jezus postal samo lep spomin iz preteklosti. Ko pa ga sprejmemo kot Gospoda življenja, središče vsega, utripajoče srce vsake stvari, tedaj On živi in ponovno oživi v nas. Tako se tudi nam zgodi tisto, kar se je zgodilo v templju. Okrog Njega se vse srečuje in življenje postane blagoglasno. Z Jezusom ponovno najdemo pogum za iti naprej in moč, da ostanemo trdni. Srečanje z Gospodom je namreč vir. Zato se je pomembno vračati k izvirom. S spominom se povrniti k odločilnim dogodkom z Njim, podoživeti prvo ljubezen, morda celo napisati našo »ljubezensko zgodbo« z Gospodom. To bo dobro delo našemu posvečenemu življenju, da ne bo postalo čas, ki mineva, ampak čas srečanja.

Srečanje z Gospodom v Božjem ljudstvu

Če se spominjamo našega »ustanovitvenega« srečanja z Gospodom, se zavemo, da to ni bilo le kot nekaj osebnega med nami in Bogom. Ne, ven je prišlo v vernem ljudstvu, ob tolikih bratih in sestrah, v določenem času in kraju. To nam pravi evangelij, ki nam pokaže, kako se je srečanje zgodilo v Božjem ljudstvu, v njegovi konkretni zgodovini, v njegovem živem izročilu: v templju, po postavi, v ozračju prerokbe, z mladimi in ostarelimi skupaj (prim. Lk 2,25-28.34). Tako tudi posvečeno življenje: pride na dan in zacveti v Cerkvi, če se osami, se posuši. Zori takrat, ko mladi in ostareli hodijo skupaj, ko mladi najdejo korenine in ostareli sprejmejo sadove. Nasprotno pa se zastane, če se hodi sam, če se usmeri samo v preteklost ali če se v iskanju preživetja meče naprej. Danes na praznik srečanja prosimo za milost, da odkrili živega Gospoda v vernem ljudstvu in storili, da se bo prejeta karizma srečala z današnjo milostjo.

Klic po postavi in klic po Duhu

Evangelij nam tudi pove, da ima srečanje Boga s svojim ljudstvom začetek in tudi cilj. Začne se s klicem v templju in se dospe do gledanja templja. Klic je dvojen. Je prvi klic »po postavi« (v. 22). Torej Jožefov in Marijin, ki gresta v tempelj, da bi spolnila to, kar Postava predpisuje. Zanimivo je, da besedilo to poudari skoraj kot refren štirikrat (prim. vv. 22.23.24.27). Ni pa to neka prisila, saj Jezusova starša ne gresta prisiljena ali da bi zadovoljila izpolnitev le na zunaj. Gresta, da bi odgovorila na Božji klic. Je pa še drugi klic, tisti v Duhu. Ta je pri Simeonu in Ani. Tudi ta je vztrajno trikrat poudarjen. Glede Simeona je govor o Svetem Duhu (prim. vv. 25.26.27.), zaključi pa se s prerokinjo Ano, ki navdihnjena hvali Boga (prim. v. 38). Mlada dva gresta v tempelj poklicana po Postavi, ostarela dva pa vodi Sveti Duh. Kaj ta dvojni klic po Postavi in po Duhu pravi našemu duhovnemu življenje in našemu posvečenemu življenju? Vsi smo poklicani k dvojni pokorščini: postavi, v smislu tega, kar daje dober red našemu življenju in Duhu, ki dela v življenju nove stvari. Tako se rodi srečanje z Gospodom, saj Duh razodene Gospoda, vendar pa za sprejeti ga, je potrebna zvesta vsakodnevna stanovitnost. Po drugi strani pa tudi najboljša pravila niso zadosti brez novosti Duha. Postava in Duh gresta skupaj.

Klic k pokorščini

Da bi bolje razumeli ta klic, ki ga vidimo danes v prvih dneh Jezusovega življenja v templju, pojdimo k prvim dnem njegovega javnega poslanstva, v Kano, kjer je spremenil vodo v vino. Tudi tam je klic k pokorščini po Mariji, ki pravi: »Karkoli vam (Jezus) poreče, storite« (Jn 2,5). Karkoli. Jezus pa zahteva eno posebno stvar. Ne stori takoj nekaj novega, saj ne preskrbi vina, ki manjka, iz nič, kar bi sicer lahko storil, temveč zahteva nekaj konkretnega in zahtevnega. Zahteva, da se napolni šest velikih kamnitih vrčev za obredno očiščevanje, torej v povezavi s Postavo. To pomeni prenesti iz vodnjaka okoli šesto litrov vode, kar pa zahteva čas in napor, ki se zdita nepotrebna, saj to, kar je primanjkovalo ni bila voda ampak vino. Pa vendar ravno iz teh dobro napolnjenih vrčev, torej »do vrha« (v. 7), je Jezus pridobil novo vino. Tako je tudi za nas. Bog nas kliče, da ga srečamo po zvestobi konkretnim stvarem, saj se Boga vedno sreča v konkretnih stvareh: vsakodnevni molitvi, maši, spovedi, pravi dejavni ljubezni, Božji Besedi, torej vsak dan, v bližini, še posebej najbolj pomoči potrebnim, tako duhovno kot telesno. To so konkretne stvari, kot je to v posvečenem življenju pokorščina predstojniku in Pravilom. Če se z ljubeznijo udejanja te zakone, z ljubeznijo, pride nenadoma vmes Duh in prinese Božje presenečenje, kakor v templju in v Kani. Tedaj se voda vsakdanjosti spremeni v vino novosti in življenja, ki se zdi, da je bolj zavezujoče, a v resnici postane bolj svobodno. V tem trenutku mi pride na misel ponižna sestra, ki je imela dar, da je bila blizu duhovnikom, semeniščnikom. Predvčerajšnjim se je začel škofijski postopek za beatifikacijo. Preprosta sestra, ni imela velikih razsvetljenj, a imela je modrost pokorščine, zvestobe in ni imela strahu pred novostmi. Prosimo Gospoda, naj nam vsem da po sestri Bernardi milost, da bomo šli po tej poti.

Moje oči so videle tvoje zveličanje

Srečanje, ki se porodi iz klica, doseže višek v gledanju. Simeon pravi: »Moje oči so videle tvoje zveličanje« (Lk 2,30). Gleda otroka in vidi zveličanje. Ne vidi Mesija, ki dela čudeže, temveč malega otroka. Ne vidi nekaj nenavadnega, temveč Jezusa s starši, ki prinašajo v tempelj dve grlici ali dva goloba, torej najskromnejši dar (prim. v. 24). Simeon vidi Božjo preprostost in sprejme njegovo navzočnost. Ne išče nič drugega, ne prosi in noče nič več, zadosti mu je, da vidi Otroka in ga prejme v naročje: »nunc dimittis, zdaj me pusti oditi« (prim. v. 29). Zadostuje mu Bog takšen kot je. Našel je poslednji smisel svojega življenja. Vizija posvečenega življenja je preprosta in preroška vizija, v vsej svoji preprostosti, ki ima pred očmi in v rokah Gospoda in ni potrebno nič drugega. On je življenje, On je upanje, On je prihodnost. Posvečeno življenje je ta preroška vizija v Cerkvi: je pogled, ki vidi Boga navzočega v svetu, četudi ga mnogi niti ne opazijo; je glas, ki pravi: »Bog zadostuje, ostalo mine«; je hvala, ki privre na dan ne glede na karkoli, kot to kaže prerokinja Ana. Bila je že zelo stara žena, ki je veliko let preživela kot vdova, a ni bila vase zaprta, nostalgična ali vase zagledana, nasprotno prav tisto uro je prišla, hvalila Boga in govorila samo o Njemu (prim. v. 38). Všeč mi je pomisliti, da je ta žena dobro »klepetala«, zato bi bila proti zlu klepetanja in za spreobrnjenje dobra zavetnica, saj je le hodila od ene strani do druge in govorila: »Ta je! Ta otrok je! Pojdite ga pogledat!« Všeč mi je gledati jo takšno, kot ženo iz četrti.

Posvečeno življenje je…

Poglejte kaj je posvečeno življenje: je hvala, ki razveseli Božje ljudstvo; je preroški pogled, ki razkriva tisto, kar nekaj velja. Če je takšno, tedaj cveti in postaja vabilo za vse proti povprečnosti, proti padcu nivoja duhovnega življenja, proti skušnjavi poigravati se z Bogom, proti prilagajanju k udobnemu in posvetnemu življenju, proti pritoževanju, - pritoževanje -, nezadovoljstvu in obžalovanju, proti navadi »naredi se to, kar se lahko« in proti »vedno se je tako delalo«. Ti stavki niso od Boga. Posvečeno življenje ni preživetje, ni priprava na »ars bene moriendi« (umetnost dobrega umiranja), to je dandanašnja skušnjava pred padcem poklicev. Ne, ni preživetje: je novo življenje. »Pa… malo nas je…«, je novo življenje. Je živo srečanje z Gospodom v njegovem ljudstvu. Je klic k zvesti vsakodnevni pokorščini in k nepričakovanim presenečenjem Duha. Je gledanje tega, kar je vredno objeti, da bi imeli veselje, torej Jezusa.

Sobota, 2. februar 2019, 19:11