Papež: Bližnji vzhod mora postati dežela miru in ne spopadov

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je zbrane na avdienci sprejel z psalmistovimi besedami: »Kako dobro in kako prijetno je, če bratje složno prebivajo skupaj« (Ps 133,1). Zahvalil se je za njihovo prizadevno hojo po poti enosti, ki jo opravljajo v »duhu bratstva«. Delo komisije dokazuje, kako se med Vzhodom in Zahodom »različne teološke formule pogosto dopolnjujejo, ne pa da si nasprotujejo«. Spodbudil je, da bi trenutno posvečanje vprašanju zakramentov lahko pomagalo pri nadaljevanju poti proti polnemu občestvu in skupnemu obhajanju svete evharistije. Komisija je med tokratnim zasedanjem pozornost namenila zakramentu zakona. Papež je navedel svetopisemske besede: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril« (1 Mz 1,27). »Človek ni v polnosti po Božji podobi, ko je sam, ampak ko živi v stalnem občestvu ljubezni, kajti Bog je občestvo ljubezni,« je zatrdil ter izrazil gotovost, da bo delo komisije v korist družini Božjih otrok, Kristusovi Nevesti, ki jo želijo predstaviti Gospodu brez madeža, brez ran in ločitev, temveč v lepoti polnega občestva.

Da bi zagledali zarjo miru

Papež Frančišek je v nadaljevanju govora spomnil, da so mnoge Cerkve Bližnjega vzhoda »močno preizkušane zaradi vojne, nasilja in preganjanj«. Pri tem je spomnil na svoje srečanje v Bariju, kjer so se voditelji Cerkva zbrali v molitvi in premišljevanju o razmerah na Bližnjem vzhodu. »Vsem vernikom na Bližnjem vzhodu želim zagotoviti svojo bližino, svojo stalno misel in svojo molitev, da bi te dežele, edinstvene v Božjem zveličavnem načrtu, lahko po dolgi noči konfliktov zagledale zarjo miru,« je dejal. In poudaril: »Bližnji vzhod mora postati dežela miru, ne pa da je še vedno dežela spopadov. Vojna, ki je otrok moči in bede, naj odstopi prostor miru, ki je otrok prava in pravičnosti; naši bratje kristjani naj so polnopravni državljani z enakimi pravicami.«

Pričevalci enosti

Papež je spregovoril tudi o mnogih Kristusovih pričevalcih: »Življenja mnogih svetnikov naših Cerkva so semena miru, ki so bila vržena v tisto zemljo in so zatem zacvetela v nebesih. Od tam nas podpirajo na poti proti polnemu občestvu; na poti, ki jo Bog želi; na poti, po kateri naj bi se napredovalo ne glede na trenutna prepričanja, ampak poslušni Gospodovi volji, da bi bili vsi eno (Jn 17,21). On nas vedno bolj kliče k doslednemu pričevanju življenja in k iskrenemu iskanju enosti.« Seme tega občestva je vzklilo tudi zahvaljujoč dragocenemu delu komisije in ga »še vedno namaka kri pričevalcev enosti, prelita kri mnogih mučencev našega časa: člani različnih Cerkva, združeni s skupnim trpljenjem v Jezusovem imenu, so sedaj v isti slavi«.