Pri papežu profesorji cerkvene zgodovine: V središču zgodovine je Beseda

Andreja Červek – Vatikan

Zgodovina lahko in mora veliko naučiti današnji čas, ki je tako zelo razdrobljen in žejen resnice, miru in pravičnosti. »Dovolj bi bilo, da bi se preko zgodovine naučili razmišljati z modrostjo in pogumom o dramatičnih in slabih učinkih vojne, mnogih vojn, ki premetavajo človekovo hojo po tej zemlji,« je dejal papež Frančišek.

Izpostavil je, da je Italija, predvsem pa italijanska Cerkev, zelo bogata s pričevanji o preteklosti: »To bogastvo ne sme biti samo zaklad, ki se ga ljubosumno varuje, ampak nam mora pomagati hoditi v sedanjosti proti prihodnosti. Zgodovina italijanske Cerkve namreč predstavlja bistveno referenčno točko za vse tiste, ki hočejo razumeti, poglobiti in tudi uživati preteklost, brez da bi jo spremenili v muzej ali, še slabše, v pokopališče nostalgij, ampak da bi jo naredili živo in dobro vidno našim očem.«

A v središču zgodovine je Beseda, ki se ne rodi zapisana, ne izvira iz človeškega raziskovanja, ampak nam je dana od Boga in jo je treba pričevati predvsem z življenjem in znotraj življenja. To je Beseda, ki deluje v zgodovini in jo preoblikuje od znotraj. Ta Beseda je Jezus Kristus, ki je človekovo zgodovino tako globoko zaznamoval in odrešil, da je označil minevanje časa s pred Njim in po Njem.

Kot je izpostavil Frančišek, bi popoln sprejem tega njegovega odrešitvenega in usmiljenega delovanja iz zgodovinarja vernika moral narediti strokovnjaka, ki še bolj spoštuje dejstva in resnico, ki je občutljiv in pozoren v raziskovanju ter verodostojen pričevalec pri poučenju. Oddaljiti bi se moral od vseh posvetnosti, povezanih z domnevnim znanjem, kot sta hlastanje po karieri ali akademskem priznanju ali prepričanje, da se lahko sodi dejstva in osebe. Zmožnost videti Kristusovo navzočnost in pot Cerkve v zgodovini nas naredi ponižne in nam odvzame skušnjavo, da bi se zatekli v preteklost in se s tem izognili sedanjosti.

Papež je zbranim profesorjem cerkvene zgodovine ob koncu zaželel, da bi s svojim poučevanjem in pričevanjem prispevali h kontemplaciji Kristusa, vogelnega kamna, ki deluje v zgodovini in spominu človeštva in vseh kultur. On naj jim pomaga, da bodo vedno okušali njegovo odrešilno navzočnost v dejstvih, dokumentih, dogodkih, tako velikih kot malih – predvsem ponižnih in zadnjih, ki so prav tako akterji zgodovine. »To bo potem zares pot učiteljica, ki bo morda imela malo učencev, a ti bodo dobri, velikodušni in pripravljeni,« je še dejal papež Frančišek.