Papež poslal pismo ob 25-letnici delovanja Papeške akademije za življenje: Človeška skupnost

Andreja Červek – Vatikan

Naslov pisma je Človeška skupnost (Humana communitas). Človeška skupnost so namreč Božje sanje od začetka stvarjenja sveta. Treba je rasti v zavedanju o našem skupnem potomstvu Božjega stvarjenja in ljubezni, zapiše papež Frančišek. »Odnos med moškim in žensko predstavlja edinstven prostor, kjer celotno stvarstvo postane sogovornik Boga in pričevalec njegove ljubezni. Ta naš svet je zemeljsko bivališče naše posvetitve življenju, je prostor in čas, v katerem že lahko začnemo okušati nebeško bivališče, kateremu smo namenjeni in kjer bomo živeli v polnem občestvu z Bogom in vsemi,« izpostavi papež Frančišek. Poudari, da je Cerkev v našem času poklicana ponovno začeti »humanizem življenja«, ki izvira iz te Božje gorečnosti za človeško stvaritev. »Vnema za razumevanje, pospeševanje in zaščito življenja vsakega človeškega bitja črpa iz te brezpogojne Božje ljubezni. Lepota in privlačnost evangelija ne omejujeta ljubezni do bližnjega na izvajanje kriterijev ekonomske in politične primernosti in ne na neke doktrinalne in moralne poudarke, ki izvirajo iz določenih ideoloških opcij.«

Kot je na današnji predstavitvi pisma zatrdil msgr. Paglia, želi papež izpostaviti, da življenje ni nek »abstrakten univerzalen koncept«, ampak je človek v svoji zgodovini, je celotna človeška družina v prepletu svojih vezi. Papež poudari oslabitev vezi, ki oblikujejo bratstvo. Kot beremo v pismu: »Treba je priznati, da bratstvo ostaja obljuba, ki manjka modernosti. Univerzalna razsežnost bratstva, ki raste v vzajemnem zaupanju – znotraj modernega državljanstva, kot tudi med narodi in državami – se zdi zelo oslabela. Moč bratstva, ki ga čaščenje Boga v duhu in resnici ustvarja med ljudmi, je nova ločnica krščanstva.« Po Paglievih besedah gre za izziv, ki se nanaša na celoten planet. Oslabitev bratstva se namreč kaže v vseh človeških in življenjskih znanostih.

Papež se zato v pismu posebej zaustavi ob propadanju človeškega in paradoksu t. i. napredka. »V tem trenutku zgodovine je gorečnost za človeka, za celotno človeštvo, v veliki težavi. Veselje družinskih odnosov in družbenega sobivanja se zdi globoko izrabljeno. Medsebojno nezaupanje posameznikov in narodov se hrani s čezmernim iskanjem lastnega interesa in z razjarjeno tekmovalnostjo, ki se ne izogiba nasilju. Razdalja med obsedenostjo z lastnim blagostanjem in srečo človeštva se širi, tako da se zdi, da se med posameznikom in človeško skupnostjo že dogaja dejanski razkol.« Papež opozori na »izredno stanje«, v katerem se nahaja naš odnos do zgodovine zemlje in narodov: »To je alarm, ki ga je sprožila nepozornost do pomembnega in odločilnega vprašanja o enosti človeške družine in njene prihodnosti. Erozija te občutljivosti, ki jo povzročajo svetovne sile ločevanja in vojn, je v globalnem porastu, s hitrostjo, ki močno presega hitrost proizvodnje dobrin. Gre za dejansko kulturo – bolje bi bilo reči proti-kulturo – brezbrižnosti do skupnosti: sovražna do moških in žensk in zaveznica oblastnosti denarja.«

Papež se ne omeji samo na ugotavljanje trenutne situacije v svetu, ampak se sprašuje tudi o poslanstvu Cerkve. »Vpraša se, ali smo kot verniki dali ustrezen prispevek k izgradnji humanizma, ki ni zgolj omejen na cerkveni kontekst, ampak je zmožen navdihovati, motivirati in uresničiti v svetu bolj bratsko civilno sobivanje,« je pojasnil msgr. Paglia. Kaj nam pravi hrupen paradoks tehno-znanosti, ki bi lahko s svojimi sredstvi dopustila, da bi celotno človeštvo živelo v veliko boljših razmerah, medtem ko goji neenakost in potrtost življenja, ki ne najde cilja, vrednega svoje duhovne kvalitete.

Papeževo pismo pa ne govori le o splošni stvarnosti. Vstopa tudi na področje konkretnih argumentov, med katerimi je msgr. Paglia izpostavil vprašanje globalne bioetike. Procesi globalizacije vedno tesneje povezujejo vprašanja, ki se nanašajo na življenje in zdravje družbenih in okolijskih pogojev. Obsegajo tudi izvajanje pravičnosti. Glede na pluralnost kultur in znanstvenih spoznanj, ki vedno tesneje sodelujejo z našim svetom, je treba pripraviti operativne kriterije, ki bodo univerzalno sprejeti in bodo jasni v zvezi odločitvami narodnih in mednarodnih politik. Po Paglievem prepričanju so človekove pravice teren, na katerem se odvija to soočanje in zato je treba pospeševati njihovo pravilno interpretacijo, da bi se ustvarilo pravilno ravnovesje z dolžnostmi. Kot se papež izrazi v pismu: »Da bi lahko Akademija za življenje bila pogumen kraj tega soočanja in dialoga za služenje dobremu vseh. Ne bojte se predelati argumentacije in jezike, ki se uporabljajo v medkulturnem in medverskem dialogu ter tudi medisciplinarnem. Sodelujte v razpravah o človekovih pravicah, ki predstavljajo središčno točko v iskanju univerzalnih načel. V igri sta razumevanje in praksa pravičnosti, ki mora pokazati nenadomestljivo vlogo odgovornosti v razpravi o človekovih pravicah in njihovi tesni povezanosti z dolžnostmi, začenši s solidarnostjo do tistega, ki je najbolj ranjen in najbolj trpi.«

Papež Frančišek poziva Akademijo za življenje, naj se poda na področja tehnike in jih preuči z drznostjo, ustvarjalnostjo in pozornim razločevanjem. Kot je pojasnil msgr. Paglia, to ne pomeni imeti v naprej izdelanih odgovorov, zato ker so izpeljani iz abstraktne in v naprej pripravljene teorije, ampak pomeni postaviti se predvsem v držo pozornega poslušanja pojavov v njihovi kompleksnosti ter si prizadevati za resno delo razlaganja, da bi razumeli, na kakšne načine nova dognanja znanosti in tehnike vplivajo na naše človeštvo. Pomembno je pripraviti kriterije vrednotenja, ki bodo pospeševali dostojanstvo vsake osebe in vseh prebivalcev našega planeta.