Papež na praznik Matere Božje: Pustimo se ji objeti

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je homilijo začel z besedami iz današnjega evangelija: »In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji« (Lk 2,18). »Začuditi se,« je izpostavil, »k temu smo poklicani danes, ob koncu božične osmine, s pogledom, še vedno uprtim v Otroka, ki se je rodil za nas, ubog v vsem in bogat v ljubezni. Čudenje: to je drža, ki jo moramo imeti na začetku leta, kajti življenje je dar, ki nam daje možnost, da začnemo vedno znova.«

Bog in človek vedno skupaj

Danes je prav tako dan, ko se začudimo pred Božjo Materjo: Bog je mali otrok v rokah ženske, ki hrani svojega Stvarnika. Pred sabo imamo podobo, ki prikazuje Mater in Otroka tako združena, da se zdita ena sama stvar. Papež je zatrdil: »To je današnja skrivnost, ki zbuja neskončno čudenje: Bog se je povezal s človeštvom za vedno. Bog in človek vedno skupaj, to je dobra novica na začetku leta: Bog ni nek oddaljen gospod, ki samoten prebiva v nebesih, ampak je učlovečena Ljubezen, kakor mi, rojen iz matere, da bi bil brat vsakemu, da bi bil blizu. Je na kolenih svoje matere, ki je tudi naša mati, in od tam razliva na človeštvo novo nežnost. In mi bolje razumemo božjo ljubezen, ki je očetovska in materinska, kakor pri materi, ki nikoli ne neha verjeti v otroke in jih nikoli ne zapusti. Bog-z-nami nas ljubi neodvisno od naših napak, naših grehov, od tega, kam gre naš svet. Bog verjame v človeštvo, v katerem se pokaže njegova Mati kot prva in edinstvena.«

Čuditi se

Sveti oče je povabil, naj na začetku leta Marijo prosimo za milost čudenja pred Bogom presenečenj: »Obnovimo začudenje nad začetki, ko se je v nas rodila vera.« Božja Mati nam pomaga: mati, ki je rodila Gospoda, nas rojeva za Gospoda. Je mati in v otrocih ponovno rojeva začudenje vere, kajti vera je srečanje, ni religija. Življenje brez čudenja postane sivo, vpeto v navade; enako tudi vera. In tudi Cerkvi je potrebno obnoviti začudenje, da je bivališče živega Boga, Gospodova Nevesta, Mati, ki rojeva otroke. Sicer tvega, da bo postala podobna lepemu muzeju preteklosti, Cerkev muzej. Marija pa, nasprotno, v Cerkev prinaša ozračje doma, doma, kjer biva Bog novosti. »Z začudenjem sprejmimo skrivnost Božje Matere, kakor prebivalci v Efezu v času koncila. Kakor oni, recimo 'Sveta Mati Božja'. Njej se pustimo gledati, pustimo se ji objeti, pustimo se ji prijeti za roko,« je spodbudil Frančišek in v nadaljevanju homilije spregovoril ravno o teh treh vidikih.

Pustimo se ji gledati

Pustimo se gledati. Predvsem v trenutku stiske. Ko se znajdemo zapleteni v najbolj prepletene vozle življenja, je prav, da gledamo Marijo, mater. Predvsem pa je lepo, da se pustimo, da Marija gleda nas. Ko nas gleda, nas ne vidi kot grešnike, ampak kot otroke. Pravimo, da so oči ogledalo duše: oči »milosti polne« zrcalijo lepoto Boga, na nas odsevajo raj. Jezus je rekel, da je oko »svetilka telesa« (Mt 6,22): Marijine oči znajo razsvetliti vsako temo, vsepovsod prižgejo upanje. Njen pogled, obrnjen k nam, nam pravi: »Dragi otroci, pogumno, jaz sem tukaj, vaša mati!«

Za vero je bistvena nežnost

Ta materinski pogled, ki vliva zaupanje, pomaga rasti v veri. Vera je vez z Bogom, ki vključuje celotno osebo in ki, da bi bila varovana, potrebuje Božjo Mater. Njen materinski pogled nam pomaga, da se vidimo kot ljubljeni otroci verujočega Božjega ljudstva in da se ljubimo med seboj, onkraj omejitev in usmerjenosti posameznika. Marija nas ukoreninja v Cerkev, kjer enost šteje več od različnosti, in nas spodbuja, naj skrbimo drug za drugega. Marijin pogled spominja, da je za vero bistvena nežnost, ki zajezi mlačnost. Ko je v veri prostor za Božjo Mater, se nikoli ne izgubi središča – Gospoda, kajti Marija nikoli ne kaže nase, ampak na Jezusa; in na brate, kajti Marija je mati.

Človeška družina je zasnovana na materah

Pogled Matere, pogled mater. Svet, ki gleda v prihodnost brez materinskega pogleda je kratkoviden. Povečal bo profite, a v ljudeh ne bo več znal videti otrok. Imeli bomo dobiček, a ne za vse. Prebivali bomo v isti hiši, a ne kot bratje in sestre. »Človeška družina je zasnovana na materah,« je izpostavil Frančišek. »Svet, kjer je materinska nežnost izgnana v navadno čustvo, bo lahko bogat s stvarmi, a ne bogat z jutrišnjimi dnevi. Božja Mati, nauči nas svojega pogleda na življenje in obrni svoj pogled na nas, na naše nesreče. Obrni na nas svoje usmiljene oči.«

Pustimo se ji objeti

Na drugem mestu je papež spregovoril o povabilu, naj se Mariji pustimo objeti. Po pogledu, v igro vstopi srce, v katerem je, kot pravi današnji evangelij, Marija »vse te stvari shranila in jih premišljevala« (Lk 2,19). Marija je imela vse v srcu, objemala je vse, naklonjene in neugodne dogodke. Na isti način ji je pri srcu življenje vsakega med nami: želi objeti vse naše situacije in jih pokazati Bogu.

Marija je zdravilo za osamljenost in razkroj

V današnjem razdrobljenem življenju, kjer smo v nevarnosti, da izgubimo nit, je Materin objem bistven. Obstaja veliko obupanosti in osamljenosti: svet je ves povezan, a zdi se vedno bolj neenoten. Potrebno nam je, da se zanesemo na Mater. V Svetem pismu objema mnoge konkretne situacije in je navzoča, kjer je potrebno: poda se k sestrični Elizabeti, na pomoč priskoči novoporočencema v Kani, učence spodbuja med zadnjo večerjo … Marija je zdravilo za osamljenost in razkroj. Je Mati tolažbe, ki je s tistim, ki je sam. Ona vé, da za tolažbo niso dovolj besede, potrebno je upanje; in je navzoča kot mati. Dopustimo ji, da objame naše življenje. V Salve Regina jo imenujemo »življenje naše«: zdi se pretirano, kajti Kristus je življenje (glej Jn 14,6), a Marije je tako združena z Njim in tako blizu nam, da ni ničesar boljšega, kot da damo življenje v njene roke in jo priznamo kot »življenje, veselje in upanje naše«.

Naj nas prime za roko

Na naši življenjski poti dopustimo, da nas Marija prime za roko, je bila še tretja spodbuda papeža Frančiška. Matere primejo za roko otroke in jih z ljubeznijo povedejo v življenje. A koliko otrok danes gre po svoje in izgubijo smer, mislijo, da so močni, in se izgubijo, svobodni in postanejo sužnji. Koliko jih pozabi na materinsko ljubezen in živijo jezni nase in brezbrižni do vsega! Koliko se jih žal odziva na vse in na vsakega s strupom in zlobo! Biti zloben včasih velja celo za znamenje moči. A je zgolj slabotnost. Od mater se moramo naučiti, da je junaštvo v darovanju, moč v sočutju, modrost v krotkosti.

Kraljica miru

Bog se ni odrekel Matere. Tem bolj jo potrebujemo mi. Sam Jezus nam jo je dal, ne v katerem koli trenutku, ampak na križu. »Glej, tvoja mati!« (Jn 19,27), je rekel učencu, vsakemu učencu. Marija ni neka opcija: v življenju jo je treba sprejeti. Je Kraljica miru, ki premaga zlo in vodi po poti dobrega, ki vzpostavlja enost med otroki, ki vzgaja za sočutje.

»Primi nas za roko, Marija. Oklenjeni tebe bomo premagali najbolj ozke ovinke zgodovine. Vodi nas za roko, da bomo odkrili vezi, ki nas povezujejo. Vse skupaj nas zberi pod svoj plašč, v nežnost resnične ljubezni, kjer se ponovno gradi človeška družina,« je še dejal sveti oče in sklenil: »Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta Božja porodnica.«