Molitev križevega pota na SDM v Panami. Molitev križevega pota na SDM v Panami. 

Papež med molitvijo: Oče, danes se križev pot tvojega Sina nadaljuje v …

V petek ob 17.30 po lokalnem času se je papež Frančišek ponovno odpravil na obalno področje Santa Maria la Antigua, kjer je z mladimi obhajal križev pot. Le-temu je sledila papeževa molitev, v kateri je razmišljal, kako se Jezusova pot proti Kalvariji nadaljuje tudi danes ter poudaril, da se od Marije lahko naučimo, kako stati pod križem.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Gospod, Oče usmiljenja, na tem obalnem pasu smo skupaj z mnogimi mladimi z vsega sveta spremljali tvojega Sina po poti križa; po tisti poti, ki jo je želel prehoditi, da bi nam pokazal, kako nas Ti ljubiš in kako si del našega življenja.

Jezusova pot proti Kalvariji je pot trpljenja in osamljenosti, ki se nadaljuje vse do naših dni. On hodi in trpi v mnogih obličjih, ki trpijo zaradi zadovoljene in omrtvičene brezbrižnosti naše družbe, ki troši in se troši, ki ignorira in se ignorira v bolečini svojih bratov.

Tudi mi, tvoji prijatelji, o Gospod, dopuščamo, da nas prevzameta apatija in nepremičnost. Nemalokrat nas je konformizem premagal in paraliziral. Težko te je bilo prepoznati v bratu, ki trpi: umaknili smo pogled, da ne bi videli; zatekli smo se v hrup, da ne bi slišali; zamašili smo si usta, da ne bi vpili.
Vedno ista skušnjava. Lažje je in se bolj splača biti prijatelji v zmagi in slavi, v uspehu in odobravanju; lažje je biti blizu tistemu, ki je priljubljen in zmagovalec.
Kako lahko je zapasti v kulturo bulizma, nadlegovanja in ustrahovanja in besnosti nad tistim, ki je slaboten!

Zate ni tako, Gospod: na križu si se poistovetil z vsakršnim trpljenjem, z vsemi tistimi, ki se čutijo pozabljeni.
Zate ni tako, Gospod, ker si želel objeti vse tiste, ki jih imamo tolikokrat za nevredne objema, da bi jih pobožali, nevredne blagoslova; ali še huje, sploh se ne zavedamo, da to potrebujejo, a jih prezremo.
Zate ni tako, Gospod: na križu se pridružiš »križevemu potu« vsakega mladega, vsake situacije, da bi jo preoblikoval v pot vstajenja.

Oče, danes se križev pot tvojega Sina nadaljuje:
v zadušenem kriku otrok, katerim je preprečeno, da bi se rodili in mnogih tistih, ki se jim ne prizna pravica, da bi imeli otroštvo, družino, šolanje; v otorcih, ki se ne morejo igrati, peti, sanjati;
v ženskah, ki so trpinčene, izkoriščane in zapuščene, oropane in prezirane v svojem dostojanstvu;
v žalostnih očeh mladih, ki vidijo, da so njihova upanja v prihodnost raztrgana zaradi pomanjkanja izobrazbe in primernega dela;
v tesnobi mladih obrazov, naših prijateljev, ki zapadajo v mreže brezvestnih ljudi – med njimi so tudi osebe, ki pravijo, da ti služijo, Gospod –, mreže izkoriščanja, kriminala in zlorab, ki jedo na račun življenja mladih.

Križev pot tvojega Sina se nadaljuje v mnogih mladih in družinah, ki so, posrkani v spiralo smrti zaradi droge, alkohola, prostitucije in trgovine z ljudmi, oropani ne samo prihodnosti, ampak tudi sedanjosti. In tako, kot so bila razdeljena tvoja oblačila, Gospod, je razdeljeno in trpinčeno njihovo dostojanstvo.
Križev pot tvojega Sina se nadaljuje v mladih z mrkimi obrazi, ki niso več sposobni sanjati, ustvarjati in izumljati prihodnosti ter »gredo v pokoj« z vdanostjo v usodo in konformizem, ki je ena izmed najbolj zaužitih drog našega časa.

Nadaljuje se v prikriti bolečini in vzbuja ogorčenje tistih, ki v družbi, polni izobilja, namesto solidarnosti naletijo na zavračanje, bolečino in bedo; še več, nanje se kaže in se jih obravnava kot tiste, ki so prinašalci in odgovorni za vsakršno zlo v družbi.
Nadaljuje se v sprijaznjeni samoti ostarelih, ki so pogosto zapuščeni in zavrženi.
Nadaljuje se v avtohtonih ljudstvih, ki so oropana zemlje, korenin in kulture, ko so utišana in je udušena vsa njihova modrost, ki jo lahko ponudijo.

Oče, križev pot tvojega Sina se nadaljuje v kriku naše matere zemlje, ki je ranjena v svojih nedrih zaradi onesnaževanja ozračja, zaradi nerodovitnosti svojih polj, zaradi umazanije svojih voda; poteptana je zaradi zaničevanja in poblaznele potrošnje, ki gre preko vsake razumnosti.

Nadaljuje se v družbi, ki je izgubila sposobnost, da bi jokala in bi jo pretresla bolečina.
Da, Oče, Jezus še naprej hodi, si naloži vse to in trpi v vseh teh obličjih, medtem ko svet, ki je brezbrižen, použiva drama lastne lahkomiselnosti v strašnem cinizmu.

In mi Gospod, kaj storimo?
Kako se odzovemo pred Jezusom, ki trpi, hodi, emigrira v obličjih mnogih naših prijateljev, mnogih neznancev, ki smo se jih naučili narediti za nevidne?

In mi, Oče usmiljenja,
ali tolažimo in spremljamo Gospoda, nezaščitenega in trpečega, v najmanjših in zapuščenih?
Ali mu pomagamo nositi težo križa, kakor Cirenejec, tako da delamo za mir, sklepamo zaveze, kvas bratstva?
Imamo pogum ostati ob vznožju križa, kakor Marija?

Zrimo Marijo, močno ženo. Od Nje se želimo učiti stati ob križu. Z njeno odločnostjo in pogumom, brez begov in slepil. Ona je znala spremljati bolečino svojega Sina, tvojega Sina; ga podpirati s pogledom in varovati s srcem. Bolečino, ki jo je trpela, vendar ki je ni uklonila. Bila je močna žena »da«-ja, ki podpira in spremlja, varuje in objema. Ona je velika varuhinja upanja.

Tudi mi, Oče, želimo biti Cerkev, ki podpira in spremlja, ki zna reči: tukaj sem!, v življenju in križih mnogih kristusov, ki hodijo ob nas.

Od Marije se naučimo reči »da« močnemu in stalnemu odporu mnogih mater, očetov, starih staršev, ki ne prenehajo podpirati in spremljati svojih otrok in vnukov, kadar so v težavah.
Od nje se naučimo reči »da« trmasti potrpežljivosti in ustvarjalnosti tistih, ki ne obupajo in začnejo od začetka v situacijah, v katerih se zdi, da je vse izgubljeno; ki želijo ustvarjati prostore, družinska okolja, središča pozornosti, ki bi bili iztegnjena roka v težki situaciji.

V Mariji se naučimo moči, da rečemo »da« tistim, ki niso bili in niso tiho pred kulturo trpinčenja in zlorabljanja, diskreditiranja in nasilja ter si prizadevajo, da bi ponudili priložnosti in pogoje za varnost in zaščito.
V Mariji se naučimo sprejeti in gostiti vse tiste, ki so trpeli zaradi zapuščenosti, ki so morali pustiti ali izgubiti svojo zemljo, korenine, družino in delo.

Oče, kakor Marija, želimo biti Cerkev, ki spodbuja kulturo, ki je sposobna sprejemati, varovati, spodbujati in integrirati; ki ne stigmatizira in še manj posplošuje z najbolj absurdno in neodgovorno obsodbo s tem, ko ima vse migrante za prinašalce družbenega zla.

Od Nje se želimo naučiti stati ob križu, ne z blindiranim in zaprtim srcem, ampak s srcem, ki zna spremljati, ki pozna nežnost in vdanost; ki je izkušeno v sočutju, ravna spoštljivo, z občutljivostjo in razumevanjem. Želimo biti Cerkev spomina, ki spoštuje in vrednoti ostarele in zahteva, da ponovno dobijo svoj prostor kot varuhi naših korenin.

Oče, kakor Marija, se želimo naučiti njenega »stati«.
Gospod, nauči nas stati ob vznožju križa, ob vznožju križev; odpri ta večer naše oči, naše srce; osvobodi nas ohromelosti in zmedenosti, strahu in obupa. Oče, nauči nas reči: tukaj sem, skupaj s tvojim Sinom, skupaj z Marijo in z mnogimi ljubljenimi učenci, ki želijo sprejeti Tvoje kraljestvo v svoje srce. Amen.

Sobota, 26. januar 2019, 01:08