Kateheza: Vztrajno moliti. Nobena molitev ne ostane neuslišana

Andreja Červek – Vatikan

Današnja kateheza se je nanašala na Lukov evangelij, kjer je Kristusov lik od njegovega otroštva dalje opisan v ozračju, napolnjenem z molitvijo. Lukov evangelij vsebuje tudi tri hvalnice, ki vsakodnevno usmerjajo molitev Cerkve: Benediktus (Hvaljen), Magnificat (Marijina hvalnica) in Nunc dimittis (Zdaj odpuščaš).

Jezus, ki moli

Papež je v ospredje postavil Jezusa kot molivca. V Lukovem evangeliju se Jezusova spremenitev zgodi v trenutku molitve. »Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala« (Lk 9,29). Vsak korak v Jezusovem življenju je spodbujen z dihom Duha, ki ga vodi v vseh njegovih dejanjih. Jezus moli med krstom v Jordanu, pogovarja se z Očetom preden sprejme najpomembnejše odločitve, pogosto se umakne v samoto, da bi molil, prosi za Petra, ki ga bo kmalu zatem zanikal. Pravi: »Simon, Simon! Glej, satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera« (Lk 22,31-32). Kot je zatrdil papež, nam je vse to v tolažbo: vedeti, da Jezus moli za nas, moli zame, moli za vsakega med nami, da naša vera ne bi opešala.

Celo Mesijeva smrt je prepojena z ozračjem molitve, tako da se ure trpljenja zdijo zaznamovane z presenetljivo umirjenostjo. Jezus tolaži ženske, moli za tiste, ki ga križajo, dobremu razbojniku obljubi raj. Ko izdihne, pravi: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46). Zdi se, da Jezusova molitev sproži najnasilnejša čustva, želje po maščevanju, človeka spravi z njegovo  najhujšo sovražnico smrtjo.

Nauči nas moliti

V Lukovem evangeliju najdemo tudi prošnjo, ki jo izrazi eden od učencev, da bi jih namreč Jezus naučil moliti: »Gospod, nauči nas moliti« (Lk 11,1). Papež je povabil, da tudi mi lahko enako prosimo Gospoda. Iz te prošnje, »Gospod, nauči nas moliti«, izhaja zatem precej dolgo učenje, s katerim Jezus pojasni svojim učencem, s katerimi besedami in kakšnimi čustvi se morajo obrniti na Boga. Prvi del je ravno Očenaš: »Oče naš, ki si v nebesih.«

Bog vedno odgovori

Papež se je zaustavil pri nekaterih poudarkih Jezusovega učenja, ki dajo okvir besedilu o molitvi. Govorijo o »držah vernika, ki moli«. Imamo na primer priliko o nadležnem prijatelju, ki med spanjem zmoti celotno družino, ker ga je nenadoma obiskala neka oseba in nima kruha, da bi ji ga ponudil. Jezus ob tem pravi: » Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje« (Lk 11,8). Kot je pripomnil papež, nas s tem želi podučiti, da je v molitvi treba vztrajati. Jezus zatem da primer očeta, ki ima lačnega otroka: »Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo?« (Lk 11,11). S temi besedami nam Jezus pojasni, da Bog vedno odgovori, da nobena molitev ne ostane neuslišana, kajti on je Oče in ne pozabi svojih otrok, ki trpijo.

Ko trkamo, a so vrata zaprta

Takšne trditve nas seveda postavijo v krizo, je dodal papež, kajti za mnoge naše molitve se zdi, da niso ničesar dosegle. »Koliko krat smo prosili, a nismo dobili? Koliko krat smo trkali in naleteli na zaprta vrata? V teh trenutkih nam Jezus priporoča, naj vztrajamo in se ne vdamo. Molitev vedno spremeni realnost. Vedno. Molitev vedno spreminja. Če se ne spremenijo stvari, se vsaj mi spremenimo, spremeni se naše srce. Jezus je obljubil dar Svetega Duha vsakemu moškemu in vsaki ženski, ki moli,« je zagotovil papež Frančišek.

Želja po sreči bo izpolnjena

»Lahko smo prepričani, da bo Bog odgovoril. Edina negotovost je v času. A ne dvomimo, da On ne bi odgovoril. Morda bomo morali vztrajati vse življenje, a On bo odgovoril. To nam je obljubil. Ni kakor oče, ki da kačo namesto ribe. Nič ni bolj gotovega: želja po sreči, ki jo vsi nosimo v srcu, se bo nekega dne izpolnila.« Jezus pravi: »Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu?« (Lk 18,7). In to bo dan slave in vstajenja, je pripomnil papež in poudaril: »Molitev je od takrat zmaga nad osamljenostjo in obupom. Je kakor videti delček stvarstva, ki se prebuja iz otrplosti zgodovine, za katero včasih ne poznamo razloga. Vendar pa je v gibanju, je na poti. In na koncu vsake poti je Oče, ki čaka, vse čaka z razširjenimi rokami. Glejmo v tega Očeta.«