Kateheza: Bogu preprosto reči Aba, Oče, Očka

Andreja Červek – Vatikan

Zdi se, da molitev v Novi zavezi hoče prispeti do bistvenega, tako da se na koncu osredotoči na eno samo besedo: Aba, Oče. Sv. Pavel v Pismu Rimljanom pravi: »Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'« (Rim 8,15). Galačanom pa Pavel piše: »Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: 'Aba, Oče!'« (Gal 4,6).

Novost krščanske molitve

Kot je zatrdil papež Frančišek, se dvakrat ponovi ista molitev, v kateri je povzeta vsa novost evangelija. »Potem ko je kristjan spoznal Jezusa in poslušal njegovo pridiganje, Boga več ne bo imel za tirana, ki bi se ga bal, ne bo ga več strah, ampak bo v svojem srcu čutil, kako raste zaupanje vanj. S Stvarnikom lahko govori in ga kliče Oče. Izraz je tako zelo pomemben za kristjane, da se je pogosto ohranil v svoji izvorni obliki: Aba.« Da v Novi zavezi aramejski izrazi niso prevedeni v grščino, je prava redkost. Lahko si predstavljamo, da je v teh aramejskih besedah ostal kakor 'posnet' glas samega Jezusa. »V prvi besedi Očenaša takoj najdemo korenito novost krščanske molitve,« je dejal papež.

Kakor otrok v očetovem objemu

Ne gre samo za uporabo simbola, v tem primeru je to lik očeta, ki ga naj beremo v skrivnosti Boga. Gre za to, da je celoten Jezusov svet prelit v naše srce. Če opravimo ta prehod, lahko v resnici molimo »Oče naš«. Reči Aba je nekaj mnogo bolj intimnega in ganljivega, kot pa Boga preprosto imenovati Oče. Zato je nekdo predlagal, da se izvirna beseda prevede kot »očka« ali »ata«. Tadva izraza namreč prikličeta v spomin ljubezen, toplino, nekaj, kar nas usmeri v čas otroških let. Podoba otroka, ki je popolnoma zavit v objem očeta, ki do njega čuti neskončno nežnost. »In zato, dragi bratje in sestre,« je pripomnil papež, »da bi molili dobro, moramo imeti srce otroka … kakor otrok v objemu svojega očeta, svojega očka.«

Prilika o usmiljenem očetu

A zagotovo nas evangeliji bolje uvedejo v smisel te besede. Očenaš dobi smisel in toplino, če se ga naučimo moliti potem, ko smo prebrali priliko o usmiljenem očetu (glej Lk 15,11-32). Predstavljajmo si, kako to molitev izgovori izgubljeni sin, potem ko je doživel objem svojega očeta, ki ga je dolgo čakal; očeta, ki sina ne spomni na njegove žaljive besede, ki mu jih je rekel; očeta, ki mu sedaj da enostavno razumeti, kako zelo ga je pogrešal. Odkrijemo torej, kako tiste besede postanejo življenje, dobijo moč. In porodijo se vprašanja: Je sploh mogoče, da Ti, Bog, poznaš samo ljubezen? Kje je v tebi maščevanje, zahteva po pravičnosti, jeza zaradi tvoje ranjene časti? Ali ti ne poznaš sovraštva?

Kakor mati

Oče v priliki ima v svojem načinu delovanja nekaj, kar zelo spominja na dušo matere. Predvsem matere so tiste, ki opravičujejo otroke, ki ne prekinejo z empatijo do njih, ki še naprej imajo rade, tudi takrat, ko si tega ne bi zaslužili.

Dovolj je, da rečemo samo to eno besede – Aba, da bi se razvila krščanska molitev. Sv. Pavel v svojih pismih sledi tej isti poti. In drugače niti ne bi moglo biti, kajti to je pot, ki jo je učil Jezus. V tej molitvi je moč, ki pritegne vso ostalo molitev.

Papež Frančišek je izpostavil: »Bog te išče, četudi ga ti ne iščeš. Bog te ljubi, četudi si ga ti pozabil. Bog vidi v tebi lepoto, čeprav ti misliš, da si nekoristno zapravil vse svoje talente. Bog ni samo oče, je kakor mati, ki nikoli ne neha ljubiti svoje stvaritve. Po drugi strani pa obstaja 'nosečnost', ki traja vedno, mnogo več kot devet mesecev; je nosečnost, ki rojeva neskončen tok ljubezni.«

Reči preprosto Aba, očka ali ata ali oče

Za kristjana molitev pomeni reči preprosto Aba, reči očka ali ata ali oče, a to reči z otroškim zaupanjem. Tudi nam se lahko zgodi, da hodimo po poteh, oddaljenih od Boga, kakor se je to zgodilo izgubljenemu sinu; ali da smo se znašli v osamljenosti, zaradi katere se čutimo zavrženi od sveta; ali pa smo naredili kaj narobe in ostali paralizirani zaradi občutka krivde. Kot je dejal papež, v teh težkih trenutkih lahko še vedno najdemo moč za molitev in začnemo z besedo Oče, izrečeno z nežnostjo otroka: Aba, Očka. On nam ne bo skril svojega obličja; On se ne bo zavil v molk. Rekel nam bo, da nas ni nikoli izgubil izpred oči in da je vedno ostal tam, zvest svoji ljubezni do nas.

Frančišek je spodbudil, naj ne pozabimo, da četudi kdo nosi v sebi slabe stvari, kar ne zna rešiti, morda veliko grenkobe zaradi nečesa, kar je storil, Bog ne bo nikoli skril svojega obraza in se ne bo zaprl v tišino. Pomembno je, da mu rečemo Oče in on bo odgovoril: »Ti mu reci Oče in on ti bo odgovoril. Imaš namreč Očeta, ki te ljubi. Reci mu Oče, začni moliti na ta način in v tišini, in on ti bo rekel, da te ni nikoli izgubil izpred oči. 'Ampak, Gospod, storil sem to, Oče, storil sem tisto …' 'Nikoli te nisem izgubil izpred oči. Vse sem videl. A sem ostal tam, blizu tebi, zvest svoji ljubezni do tebe.' To bo njegov odgovor. Nikoli ne pozabite reči 'Oče'.«