Pri papežu red mercedarjev: Bodite orodja svobode, veselja in upanja

Andreja Červek – Vatikan

Te besede iz Konstitucij reda mercedarjev nas opominjajo, da slediti Kristusu pomeni dati življenje za rešitev duš, je dejal sveti oče in nadaljeval, da vsi vemo, kako pomemben je Kristusov nauk, a včasih živimo svoje življenje, kakor da bi On moral slediti nas in ne mi njega, kakor da bi se on moral prilagoditi našim načrtom in zamislim. »Slediti Jezusu ni vprašanje metodologije, ampak pomeni pustiti, da On hodi pred nami, in slediti ritmu osebne in skupnostne hoje,« je izpostavil papež. Poudaril je, da je karizma mercedarjev zelo aktualna. Mercedar je poklican, da se pusti nagovoriti »novim področjem delovanja in odrešenjskega služenja«, kot so pospeševanje dostojanstva človeške osebe, preprečevanje fizičnega ali duhovnega suženjstva in družbeno vključevanje najranljivejših.

Družina mercedarjev, tako posvečeni kot laiki, se mora prepustiti navdihom »Božje ustvarjalnosti«, pa čeprav to pomeni razbiti lastne sheme, ki so bile skozi čas dodane izvorni karizmi. Hoditi za Kristusom pomeni dati mu svoje življenje, kar še posebej velja za posvečene osebe. Zaupati Gospodu pomeni izročiti se mu brez zadržkov. Ne le v materialnem smislu, ampak z vsem tistim, kar imamo za svoje, tudi svoje občutke in mnenja. »Izročitev lastnega življenja ni nekaj izbirnega, ampak je posledica srca, ki se ga je dotaknila Božja ljubezen,« je dejal Frančišek in opozoril, naj ne podležejo skušnjavi, da bi svojo žrtev in izročitev razumeli kot vlaganje v osebno korist za dosego nekega položaja ali življenjske varnosti. Njihovo darovanje in posvečenje mora biti služenje Bogu in ljudem, ki ga živijo v veselju evangelija preko karizme odrešenja. Kdor se je pustil odrešiti Gospodu, je svoboden od greha in žalosti, notranje praznine in osamljenosti.

Papež je spomnil na besede iz Lukovega evangelija: »Slavljen Gospod, Izraelov Bog, ker je obiskal svoje ljudstvo in mu pripravil odrešenje« (Lk 1,68). »Obiskati in odrešiti« po papeževih besedah zaznamuje tudi poklicanost in misijonarsko delovanje reda mercedarjev. Poklicani so namreč, da gredo ven in rešujejo kristjane, ki so v nevarnosti, da izgubijo vero, ki izgubljajo svoje dostojanstvo kot osebe in ki so zavedeni z načeli in sistemi, nasprotnimi evangeliju.

Kristjana tako danes kot tudi v ostalih obdobjih ogroža trojni sovražnik: svet, demon in meso. To ni nekaj, kar bi pripadalo samo preteklosti, ampak je tudi del sedanjosti. Te nevarnosti so včasih zakrinkane in jih ne prepoznamo, a njihove posledice so očitne: uspavajo vest in povzročajo duhovno paralizo, ki vodi v notranjo smrt. »Tudi mi moramo biti pozorni, da ne pademo v to stanje brez duhovne vitalnosti. Pomislimo na posvetno duhovnost, ki na prefinjene načine vstopa v naše življenje in prezira lepoto in moč Božje ljubezni v naših dušah,« je zatrdil papež in zbrane mercedarje povabil, naj so še naprej prinašalci Gospodovega odrešenja med zaporniki, begunci in migranti, žrtvami trgovine z ljudmi, odraslimi ranljivimi, med osirotelimi in izkoriščanimi otroki. Vsem, ki so za družbo odvrženi, naj prinašajo Božjo nežnost in uboštvo.

»Dragi bratje in sestre,« je ob koncu govora dejal sveti oče, »spodbujam vas, da se pri svojem poklicu in poslanstvu ne utrudite biti orodja svobode, veselja in upanja. Naj vam osemstota obletnica prinese obilne sadobe milosti in svetosti ter naj bo stalna spodbuda, da boste še naprej darovali življenje Kristusu in drugim ljudem.«