Išči

Papež s člani jezuitskega kolegija v Rimu Papež s člani jezuitskega kolegija v Rimu 

Papež sprejel člane Mednarodnega jezuitskega kolegija v Rimu

Papež Frančišek je danes dopoldan v avdienco sprejel člane Mednarodnega jezuitskega kolegija del Gesù v Rimu. V premislek jim je predlagal tri glagole: položiti temelje, rasti in zoreti.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Dragi bratje, dober dan! Hvala za vaš obisk, vesel sem ga. Letos se spominjate 50-letnice kolegija del Gesù, ki je bil ustanovljen na pobudo p. Arrupeja leta 1968. Sveto pismo pravi, naj se v 50. letu, ki je jubilejno, vsak vrne »k svoji lastnini, vsak k svoji rodbini« (3Mz 25,10). Vendar nihče ne sme pospraviti kovčkov! Vsi pa ste poklicani, da bi se vrnili na »kraj«, ki je vam lasten, da bi želeli to, kar je bistveno in prvotno« (Sv. Peter Faber, Spomini), da bi na novo ovrednotili tisto družino, v kateri vas je Bog prerodil, v kateri ste izrekli pripadnost Njemu. Bog vas je utemeljil kot jezuite: ta jubilej je trenutek milosti, da bi se spominjali in čutili s Cerkvijo, v Družbi in v pripadnosti, ki imata določeno ime: Jezus.

Formirati se pomeni položiti temelje

Spominjati se pomeni utemeljiti se ponovno v Jezusu, v njegovem življenju. Pomeni odločno ponoviti jasen »ne« skušnjavi, da bi živeli zase; ponovno potrditi, da, kakor Jezus, obstajamo za Očeta (prim. Jn 6,57); da moramo, kakor Jezus, živeti, da bi stregli in ne da bi nam stregli (prim. Mr 10,45). Spominjati se pomeni z razumom in voljo ponavljati, da življenju jezuita zadošča Gospodova Velika noč. Nič drugega ni potrebno. Dobro vam bo delo, če se boste ponovno zaustavili ob drugem tednu Duhovnih vaj, da bi se ponovno utemeljili v Jezusovem življenju, na poti proti Veliki noči. Formirati se namreč pomeni predvsem položiti temelje.  

Biti utemeljeni v Bogu, tako pripravljeni na vse težave

Položiti temelje je torej prvi glagol, ki vam ga želim zapustiti. Sv. Frančišek Ksaverij, čigar god obhajamo danes, je zapisal: »Prosim vas, bodite v vseh svojih stvareh utemeljeni popolnoma v Bogu« (Lettera 90 da Kagoshima). Na ta način, je dodal, ni težave, na katero ne bi mogli biti pripravljeni. Živite v hiši, kjer je sv. Ignacij živel, napisal Konstitucije in od koder je poslal prve tovariše v misijone po svetu. Gradite na izvoru. To je milost teh let, ko ste v Rimu: milost temelja, milost izvora. In vi ste vzgajališče, ki prinaša svet v Rim in Rim v svet, Družbo v srce Cerkve in Cerkev v srce Družbe.

Rasti, da ne bi oveneli

Drugi glagol je rasti. V teh letih ste poklicani rasti, pognati korenine v globini. Rastlina raste iz korenin, ki se ne vidijo, vendar pa podpirajo celoto. Ne preneha dajati sadov, ko ima malo vej, ampak ko se posušijo korenine. Imeti korenine pomeni imeti srce, ki je dobro vcepljeno, ki se je v Bogu sposobno razširiti. Bogu, ki je semper maior (vedno večji), se odgovori z magisom  življenja, s čistim in prekipevajočim navdušenjem, z ognjem, ki vzplameni znotraj, s tisto pozitivno napetostjo, ki vedno raste in reče »ne« vsakršnemu prilagajanju. Pomeni »gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal«, kot pravi apostol Pavel (1Kor 9,16). Pomeni »niti za trenutek se nisem ustavil«, kot je zapisal sv. Frančišek Ksaverij (Pismo 20 sv. Ignaciju); pomeni to, kar je sv. Alberta Hurtada spodbujalo, da je bil ostra puščica v spečih udih Cerkve. Če se srce ne širi, zakrni. Ne pozabite tega. Če se ne raste, se ovene.

Rast: nenehno delovanje proti lastnemu jazu. Ni rasti brez kriz

Ni rasti brez kriz. Ne bojte se kriz, ne bojte se jih. Kakor ni sadu brez obrezovanja, tudi ni zmage brez boja. Rasti, pognati korenine pomeni neprestano se boriti proti vsakršni duhovni posvetnosti, ki je najhujše zlo, ki se nam more zgoditi, kakor je rekel p. De Lubac. Če posvetnost načne korenine, adijo sadovi in adijo rastlina. Po mojem mnenju je v tem času to največja nevarnost: posvetna duhovnost, ki te vodi v klerikalizem in tako dalje. Če pa rast pomeni nenehno delovanje proti lastnemu jazu, bo veliko sadov. Medtem ko vas sovražni duh ne bo prenehal skušati s tem, da bi iskali lastne »tolažbe«, z namigovanjem, da se živi bolje, če imaš to, kar želiš, vas bo prijateljski Duh blagodejno spodbujal v dobrem, v rasti v ponižni poslušnosti, v hoji naprej, brez nezadovoljstva, s tisto vedrino, ki prihaja le od Boga.

Svoboda in pokorščina

Želel bi navesti dve pozitivni znamenji rasti, svobodo in pokorščino: dve kreposti, ki napredujeta, če hodita z roko v roki. Svoboda je bistvena, saj »kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2Kor 3,17). Gospodov Duh svobodno govori vsakemu preko čustev in misli; ne more biti zaprt v tabele, ampak ga je potrebno sprejeti s srcem, na poti, kot svobodni otroci, ne kot sužnji. Želim vam, da bi bili svobodni otroci, ki se, združeni v različnostih, vsak dan borijo, da bi osvojili večjo svobodo: svobodo od samih sebe. Molitev vam bo pri tem v veliko pomoč, molitve se nikoli ne sme zanemarjati: je dediščina, ki nam jo je na koncu zapustil p. Arrupe, njegov »labodji spev«. Preberite njegov nagovor jezuitom v begunskem taborišču na Tajskem. Po tistem je šel na letalo in pristal v Rimu, kjer ga je zadela možganska kap. In svoboda gre skupaj s pokorščino: kakor za Jezusa, je tudi za nas kruh življenja »izpolnjevati Očetovo voljo« (prim. Jn 4,34) in voljo očetov, ki jih podarja Cerkev. Svobodni in pokorni, po zgledu sv. Ignacija, ko je dolgo čakal v Villi d'Este, krotak in hkrati odločen, v vsej svobodi je papežu ponudil popolno pokorščino Družbe, v Cerkvi, ki gotovo ni blestela zaradi svojih evangeljskih navad. Svoboda in pokorščina pripomoreta k ustvarjalnem delovanju s predstojnikom.

Obračun vesti zagotovilo za enost

Nekoč sem skupini jezuitov rekel, da je general Družbe pastir »črede krastač«, saj svoboda, pobuda jezuita vodi k mnogim pobudam in ubogi predstojnik mora hoditi z ene strani na drugo. Njegova naloga ni skrbeti za enost med krotkimi ovcami, ampak krastačami! In to je res, to je pomembno. Vendar pa se je potrebno vprašati, kje je zagotovilo za to vez s predstojnikom, za enost? V obračunu vesti. Prosim vas, da tega nikoli ne opustite, saj to predstojniku omogoča, da obvlada »čredo krastač«, da jo vodi k drugačni harmoniji, saj te pozna. In jutri boš ti tisti, ki boš sprejel obračun vesti od njega, saj smo vsi bratje, ki se dobro poznamo. Svoboda, pokorščina, obračun vesti kot metoda, kot pot.    

Zoreti

Položiti temelje, rasti in končno zoreti. To je tretji glagol. Ne zori se v koreninah in deblu, ampak tako, da sadovi oplodijo zemljo z novimi semeni. Tukaj stopi v igro poslanstvo, soočanje z današnjimi situacijami, skrbeti za svet, ki ga Bog ljubi. Sv. Pavel VI. je rekel: »Kjerkoli v Cerkvi, tudi na najtežjih poljih in vrhovih, na križiščih ideologij, v družbenih jarkih se je soočalo in se sooča z žgočimi človekovimi potrebami ter večnim evangeljskim sporočilom, tam so bili in so pravi jezuiti« (Govor na 32. generalni kongregaciji Družbe Jezusove, 3. december 1974). Te besede so del sporočila, za katerega mislim, da je bilo morda najgloblje sporočilo, ki ga je katerikoli papež namenil Družbi Jezusovi. Jezuit je poklican biti na najbolj zapletenih stičiščih, v skrajnih deželah, v puščavah človeštva. Lahko se znajde kot jagnje med volkovi, vendar pa se ne sme bojevati z volkovi, samo ostati mora jagnje. Tako ga bo Pastir dosegel tam, kjer je njegovo jagnje (prim. sv. Janez Zlatousti, Homilija 33 o Matejevem evangeliju).

Poslanstvu Besede približati poslanstvo tolažbe

K temu poslanstvu pripomoreta gorečnost in disciplina pri študiju. In vedno vam bo dobro delo, če boste poslanstvu Besede približali poslanstvo tolažbe. Tam se dotaknete mesa, ki ga je Beseda privzela: z ljubečo skrbjo za trpeče Kristusove ude se poveča domačnost z učlovečeno Besedo. Trpljenje, ki ga vidite, naj vas ne prestraši. Prinesite ga pred Križanega. Nese se ga tja in k evharistiji, kjer se zajema potrpežljivo ljubezen, ki zna objemati križane vseh časov. Tako zori tudi potrpežljivost in z njo upanje, saj sta dvojčka: rasteta skupaj. Ne bojte se jokati, ko srečujete težke situacije: to so kaplje, ki namakajo življenje, ga storijo za bolj krotko. Solze sočutja očistijo srce in čustva.

Mednarodna skupnost, ki je poklicana rasti in zoreti skupaj

Ko vas gledam, vidim mednarodno skupnost, ki je poklicana rasti in zoreti skupaj. Kolegij del Gesù je in naj bo aktivna telovadnica, kjer se živi tako, da se vključi drugega. Ne gre le zato, da bi se dobro razumeli in imeli radi, ali včasih da bi prenašali drug drugega, ampak da bi nosili bremena drug drugemu« (prim. Gal 6,2). In ne le bremena medsebojnih krhkosti, ampak različnih zgodovin, kultur, spominov ljudstva. Zelo dobro vam bo delo, če boste podelili in odkrili resnično veselje in probleme sveta preko prisotnosti brata, ki je poleg vas; objeti v njem ne le tisto, kar je zanimivo ali navdušujoče, ampak tesnobe in upanja Cerkve in ljudstva: razširiti meje, vsakič znova premakniti obzorje, vedno malo bolj naprej. Naj blagoslov, ki vam ga bom podelil, doseže tudi vaše dežele ter vam bo v pomoč pri polaganju temeljev, pri rasti in zorenju v vedno večjo Božjo slavo. Zahvaljujem se vam in vas prosim, da molite zame. Hvala.

Photogallery

Fotografije srečanja
Ponedeljek, 3. december 2018, 16:38