Papež Frančišek: Mi pričakujemo Jezusa in ga hočemo pričakati v molitvi
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
V adventu ne živimo samo pričakovanje božiča, ampak smo tudi povabljeni, da prebudimo pričakovanje slavne Kristusove vrnitve – ko se bo vrnil ob koncu časov - ter se z doslednimi in pogumnimi odločitvami pripravljamo na končno srečanje z Njim. Spominjamo se božiča in pričakujemo slavno Kristusovo vrnitev in tudi naše osebno srečanje, torej dan, ko nas bo Gospod poklical.
Opozorilo pred sebičnim stilom življenja
V teh štirih tednih smo poklicani iziti iz sprijaznjenega in suženjsko vdanega načina življenja ter iziti tako, da gojimo upanje in gojimo sanje po novi prihodnosti. Evangelij današnje nedelje (prim. Lk 21,25-28.34-36) je ravno v tej smeri in nas opozarja, naj se ne pustimo potlačiti sebičnemu stilu življenja ali krčevitemu vsakodnevnemu ritmu. Še posebej ostro odmevajo Jezusove besede: »Varujte se, varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma... Zato čujte in vsak čas molíte« (vv. 34.36).
Biti čuječi in moliti
Biti čuječi in moliti. Poglejte, kako preživeti ta čas od danes do božiča. Biti čuječi in moliti. Notranji spanec se porodi iz tega, ko se neprenehoma vrtimo okoli samih sebe ter smo osredotočeni na zaprtost svojega življenja z njegovimi problemi, z njegovim veseljem in njegovo bolečino, torej vedno se vrteti okoli samih sebe. To pa utrudi, to postane nadležno, to zapira pred upanjem. V tem je korenina toposti in lenobnosti, o katerima govori evangelij. Advent nas vabi k prizadevni čuječnosti tako, da pogledamo izven nas samih, razširimo razum in srce ter se odpremo za potrebe ljudi, bratov in za željo po novem svetu. To je želja tolikih ljudstev, ki jih muči lakota, krivičnost in vojna. To je želja revnih, slabotnih, zavrženih. Ta čas je priložnost, da odpremo svoje srce in si zastavimo konkretna vprašanja, kako in za koga živimo svoje življenje.
Mi pričakujemo Jezusa in ga hočemo pričakati v molitvi
Druga drža, s katero bomo dobro preživeli čas pričakovanja Gospoda, je molitev. »Vzravnajte se in dvignite svoje glave, kajti vaša odkupitev se približuje«, opozarja Lukov evangelij. Gre za to, da se dvignimo ter molimo in s tem usmerimo svoje misli in svoje srce k Jezusu, ki prihaja. Vstane se, ko se pričakuje nekoga. Mi pričakujemo Jezusa in ga hočemo pričakati v molitvi, ki je tesno povezana s čuječnostjo. Moliti, pričakovati Jezusa, odpreti se drugim, biti budni in ne zaprti sami vase. Toda če razmišljamo o božiču v ozračju potrošništva, da gledam, kaj lahko kupim, da naredim to in to, da pripravim posvetno praznovanje, bo šel Jezus mimo in ne bomo ga našli. Mi pričakujemo Jezusa in ga hočemo pričakovati v molitvi, ki je tesno povezana z čuječnostjo.
Ta pravična mladika je Jezus, ki prihaja in ga mi pričakujemo
Katero pa je obzorje našega molitvenega pričakovanja? V Svetem pismu ga predvsem nakazujejo glasovi prerokov. Danes je Jeremijev, ki govori zaradi izgnanstva težko preizkušenemu ljudstvu in ki je v nevarnosti, da izgubi svojo identiteto. Tudi mi kristjani, ki smo prav tako Božje ljudstvo, tvegamo, da »se posvetimo« in izgubimo svojo identiteto, še več, da »poganiziramo« krščanski stil življenja. Zaradi tega potrebujemo Besedo Boga, ki nam po preroku naznanja: »Glej, pridejo dnevi, ko izpolnim obljubo… Tiste dni in tisti čas storim, da požene Davidu mladika pravičnosti; delala bo prav in pravično v deželi« (Jer 33,14-15). Ta pravična mladika je Jezus, ki prihaja in ga mi pričakujemo.
Molitev k Devici Mariji
Devica Marija, ki nam prinaša Jezusa, žena pričakovanja in molitve, naj nam pomaga okrepiti upanje v obljube svojega Sina Jezusa, da bomo doživeli, kako tudi med stiskami zgodovine Bog ostaja vedno zvest ter se poslužuje človeških zmot, da bi pokazal svoje usmiljenje.
