Parolinovo pismo v papeževem imenu ob stoletnici smrti bl. Toniola
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Prečastita ekscelenca, sveti oče Frančišek je izvedel, da je bil ob stoletnici smrti blaženega Giuseppeja Toniola na sedežu Univerze Presvetega srca Jezusovega v Milanu organiziran simpozij v počastitev lika tega zglednega očeta in moža, profesorja ekonomije in zgleda laiške svetosti. Ta pobuda je ugodna priložnost za osvetlitev ne samo zgodovinskih zaslug, ampak tudi aktualnosti blaženega Toniola ter tudi, da se potegne iz njegovega pričevanja in misli nov navdih za družbeno in politično prizadevanje, kateremu se katoličani ne morejo izmakniti, če hočejo biti zvesti evangeliju. Dejansko profesor, sicer venetskega rodu, a posvojen pisanec, ravno v tem ostane »učitelj« in v nekem smislu »prerok«. Čeprav so pri njem mnoge stvari za tisti čas, pa nam marsikaj lahko reče tudi danes.
Za leta, v katerih je živel, torej med 1845 in 1918, so značilne velike spremembe. Prav posebej pa je proces industrializacije dal novo obličje družbi, ko je proizvedel pojav proletariata, med katerim je, kakor je pisal Leon XIII. »majhno število izredno bogatih nalagalo neskončni množici proletarcev malodane suženjski jarem« (Rerum Novarum 2). Ta veliki papež je pozival vernike, naj prevzamejo odgovornost za to socialno vprašanje, s tem, da je predlagal zavzetost, ki bo oblikovana kot programski odgovor na »res novae« (nove stvari), široko zasnovan odgovor, ki bo sposoben iti v jedro problemov. S tem bi se izognili nevarnosti, da bi področje delavcev prepuščeno nesrečni usodi, postalo talec ideologij, ki ne da bi rešile probleme, temveč bi jih še poslabšale.
Blaženi Toniolo je sprejel ta poziv za poslanstvo svojega življenja. Italijanskemu katolištvu, ki se je organiziral v Združenje kongresnikov predvsem zaradi pomoči papežu med težavnimi okoliščinami glede »rimskega vprašanja«, je prinesel odprtost obzorij, razsvetljen pogled na družbene, kulturne in ekonomske procese. Njegova znanstvena strogost, sposobna ljubezni do resnice vse do te mere, da je šla proti toku, mu je pomagala razbrati bistvo »socialnega vprašanja«, ki je izhajalo: iz ekonomije ločene od etike ter razvite samo na valovih zakonitosti dobička; iz pomanjkanja oziroma slabosti »vmesnih teles« in potrebnih določb v korist najšibkejših členov družbe.
Toniolo je bil neutrudljivi protagonist družbene angažiranosti, pa tudi teoretik globalnega načrta prenove. V jedru njegovega projekta je bila zavest, da samo srečanje med vero in kulturo lahko reši sodobno družbo pred tokom materializma, ki se upira razlogom duha in nadnaravnega, ter teži po eni strani v individualizem in v neomejeno ter brezvestno svobodo in po drugi strani lažno pomoč državne urovnilovke, predhodnice absolutne oblasti in tiranije. Z močjo te ideje se je preko združenj, objav in simpozijev posvetil zvišanju družbene kulture katoličanov. Tako je ustvarjal primerno vzdušje za pobude solidarnosti preko zadrug in ljudskih ter podeželskih bank. Socialni tedni, ki jih je Toniolo organiziral v Italiji leta 1907 se še vedno nadaljujejo in tako spodbujajo konkretno razmišljanje in zavzetost.
