Srečanje papeža Frančiška z rektorji svetišč in zaposlenimi v svetiščih Srečanje papeža Frančiška z rektorji svetišč in zaposlenimi v svetiščih  (Vatican Media )

Papež: V naših svetiščih se nihče ne sme čutiti kot tujec

Papež Frančišek se je danes srečal z udeleženci prvega mednarodnega simpozija za rektorje svetišč, ki ga je od 27. do 29. novembra organiziral Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije na temo Svetišče kot odprta vrata za novo evangelizacijo.

Andreja Červek – Vatikan

Papež je v govoru izpostavil pomembno vlogo svetišč v Cerkvi. So namreč kraji, kamor se ljudje radi podajajo, da bi izrazili svojo vero. »Naša svetišča so nenadomestljiva, ker ohranjajo živo ljudsko pobožnost, s tem ko jo bogatijo s katehetsko formacijo, ki podpira in krepi vero, istočasno pa gojijo pričevanje o ljubezni,« je dejal in pozval, naj se nikar ne pozabi ljudske pobožnosti. Sicer pa je zbranim rektorjem in ostalim predstavnikom svetišč spregovoril o nekaterih temeljnih elementih, ki se jih mora upoštevati v svetiščih.

Sprejeti romarje

Začel je s sprejemanjem romarjev. Žalostno je, kadar ob njihovem prihodu ni nikogar, ki bi jim izrekel dobrodošlico in jih sprejel kot romarje, ki so opravili pogosto dolgo pot, da so prispeli v svetišče. »Ne sme se zgoditi, da bi se več pozornosti namenjalo materialnim in finančnim potrebam, pri tem pa bi se pozabljalo, da so najpomembnejša stvarnost romarji. Do vsakega med njimi moramo biti pozorni da se bo čutil 'doma', kakor družinski član, ki se ga je že dolgo čakalo in je navsezadnje le prispel,« je zatrdil sveti oče.

Upoštevati je tudi treba, da svetišča prav tako obiščejo osebe zaradi lokalne tradicije ali pomembnih umetnostnih del ali ker se svetišče nahaja v zelo lepem naravnem okolju. Ko so te osebe lepo sprejete, so bolj pripravljene odpreti srce in se pustiti oblikovati milosti. »Prijateljsko ozračje je rodovitno seme, ki ga naša svetišča lahko vržejo na zemljo romarjev in jim s tem pomagajo najti tisto zaupanje v Cerkev, ki je občasno bilo razočarano zaradi prejete brezbrižnosti.«

Kraj molitve

Svetišče je predvsem kraj molitve, je v nadaljevanju izpostavil papež. Velika večina naših svetišč je posvečena marijanski pobožnosti. Tukaj Devica Marija na široko razpira roke svoje materinske ljubezni, da bi prisluhnila molitvi vsakega in jo uslišala. Kot je zatrdil Frančišek: »Čustva, ki jih vsak romar čuti v globini svojega srca, so tista, ki jih sreča tudi v Božji Materi. Tukaj se Ona nasmeji in s tem potolaži. Tukaj Ona toči solze s tistim, ki joče. Tukaj vsakemu predstavi Božjega Sina, ki ga drži v svojih rokah kot najdragocenejše dobro, ki ga ima vsaka mati. Tukaj Marija postane tovarišica na poti vsaki osebi, ki k Njej dviguje oči in jo prosi za milost, prepričana, da bo uslišana. Devica vsem odgovarja z močjo svojega pogleda, ki so ga umetniki znali narisati, pri čemer so bili pogosto v kontemplaciji vodeni od zgoraj.«

Molitev Cerkve

V zvezi z molitvijo v svetiščih je papež Frančišek naredil dva pomembna poudarka. Predvsem je pomembno spodbujati »molitev Cerkve«, ki preko obhajanja zakramentov ponavzoča in daje učinkovitost zveličanju. To bo vsakemu, ki se nahaja v svetišču, pomagalo, da se bo čutil del večje skupnosti, ki na vsakem koncu sveta izpoveduje eno samo vero, pričuje o isti ljubezni in živi isto upanje. Mnoga svetišča so namreč nastala ravno zaradi prošnje za molitev, ki jo je Devica Marija namenila vidcu, da Cerkev ne bi nikoli pozabila Gospodove besede, naj neutrudno molimo in ostanemo budni v pričakovanju njegove vrnitve.

Osebna molitev v tišini srca

Poleg tega pa so svetišča poklicana gojiti tudi »molitev vsakega posameznega romarja v tišini njegovega srca«. Z besedami srca, s tišino, z molitvami, ki se jih je nekdo kot otrok naučil na pamet, s pobožnimi gestami … vsakemu se naj pomaga, da bo lahko izrazil svojo osebno molitev. Mnogi prihajajo v svetišče, ker potrebujejo milost, zatem pa se vrnejo, da bi se zanjo zahvalili, pogosto za prejeto moč in mir sredi preizkušnje. »Ta molitev iz svetišč naredi rodovitne kraje, da bi se ljudsko pobožnost vedno gojilo in bi rasla v poznavanju Božje ljubezni.«

Kraj usmiljenja

Ob koncu je papež Frančišek še spregovoril o svetiščih kot krajih usmiljenja. »V naših svetiščih se ne bi nihče smel čutiti tujca, še posebej takrat, ko pride s težo greha. Svetišče je privilegirani kraj za doživetje usmiljenja, ki ne pozna meja,« je poudaril in pojasnil, da je ravno zato želel, da tudi svetišča imajo »vrata usmiljenja« v jubilejnem letu. Usmiljenje, ko je živeto, namreč postane »oblika resnične evangelizacije«, saj tiste, ki izkusijo usmiljenje, spreminja v pričevalce usmiljenja.

Papež je poudaril, da »zakrament sprave, ki se ga pogosto obhaja v svetiščih, potrebuje duhovnike, ki so dobro pripravljeni, sveti, usmiljeni in sposobni okušati resnično srečanje z Gospodom, ki odpušča. Želim si, da predvsem v svetiščih ne bi nikoli manjkal lik 'misijonarja usmiljenja', ki kot zvesti pričevalec Očetove ljubezni vsem izteguje roko in gre srečen naproti tistemu, ki se je oddaljil (glej Lk 15,11-32).« In navsezadnje, dela usmiljenja se mora na poseben način živeti ravno v naših svetiščih, kjer se velikodušnost in ljubezen izražata na naraven in spontan način kakor dejanja pokorščine in ljubezni do Gospoda Jezusa in Device Marije.

Četrtek, 29. november 2018, 13:17