Na Papeški univerzi Gregoriani poteka 29. in 30. novembra simpozij s naslovom:»Bog ne prebiva več tukaj? Opuščanje bogoslužnih prostorov in celostno upravljanje s cerkveno kulturno dediščino« Na Papeški univerzi Gregoriani poteka 29. in 30. novembra simpozij s naslovom:»Bog ne prebiva več tukaj? Opuščanje bogoslužnih prostorov in celostno upravljanje s cerkveno kulturno dediščino« 

Papež pisal udeležencem simpozija z naslovom »Bog ne prebiva več tukaj?«

Papež Frančišek je poslal sporočilo udeležencem simpozija z naslovom »Bog ne prebiva več tukaj? Opuščanje bogoslužnih prostorov in celostno upravljanje s cerkveno kulturno dediščino«, ki ga organizira Papeški svet za kulturo v sodelovanju s Papeško univerzo Gregoriano ter Italijansko škofovsko konferenco in poteka na Gregoriani v Rimu 29. in 30. novembra. Kardinal Gianfranco Ravasi, predsednik Papeškega sveta za kulturo je z branjem tega sporočila odprl delo simpozija.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Častitljivemu bratu kardinalu Gianfrancu Ravasiju,
predsedniku Papeškega sveta za kulturo

Prisrčno pozdravljam udeležence simpozija, ki ga je sklical Papeški svet za kulturo v sodelovanju z Italijansko škofovsko konferenco in Papeško univerzo Gregoriano o opuščanju cerkva in njihovi ponovni cerkveni uporabi ter o celostnem upravljanju s kulturno dediščino v redni pastorali ter izražam hvaležnost cenjenim predavateljem in organizatorjem te pobude.

Sveti Pavel VI., ki je bil zelo dovzeten za vrednost kulture, je v nagovoru udeležencem simpozija cerkvenih arhivarjev zatrdil, da je skrbeti za dokumente enako kot častiti Kristusa in imeti čut za Cerkev ter pripovedovati nam samim in tistim, ki bodo prišli za nami, zgodovino »transitus Domini« (Gospodovega mimohoda) (prim. Govor cerkvenim arhivarjem, 26. september 1963). Ta posrečen izraz lahko razširimo na vso kulturno dediščino Cerkve.

Tudi sv. Janez Pavel II., ki je bil še posebej pozoren na pastoralni pomen umetnosti in kulturne dediščine, je rekel: »Pri oblikovanju pastoralnih projektov krajevnih Cerkva, ne sme manjkati primerna uporaba kulturne dediščine. Ta ima namreč posebno sposobnost spodbujanja oseb za bolj živo zaznavanje vrednot duha in pričevanja različnih načinov Božje navzočnosti v zgodovini ljudi in življenju Cerkve ter priprave duš za sprejem evangeljske novosti« (Govor udeležencem plenarnega zasedanja Papeške komisije za kulturno dediščino Cerkve 31. marca 2000).

Jaz sam sem hotel dati teološki estetiki bolj socialno zaznamovan izraz, ko sem v Okrožnici Laudato si' zatrdil: »Pozornost do lepote in njenega občudovanja nam pomaga iziti iz utilitarističnega pragmatizma« (Laudato si', 215). Prav tako pa sem v govoru papeškim akademijam spomnil na pomembnost dela arhitektov in umetnikov pri prevrednotenju in ponovnem rojstvu urbanih obrobij in v načinu ustvarjanja urbanih kontekstov, ki ohranjajo dostojanstvo človeka (Pismo udeležencem 21. skupnega zasedanja papeških akademij 6. decembra 2016).

Če sledimo misli cerkvenega učiteljstva lahko pripravimo skoraj teološki govor o kulturni dediščini, upoštevajoč, da je le-ta del svetega bogoslužja, evangelizacije in izvajanja dejavne ljubezni. Ta namreč najprej ponovno vstopa s tistimi »stvarmi« (res), ki so (ali so bile) obredni predmeti, »sveta znamenja«, kot je to izrazil teolog Romano Guardini, »res ad sacrum cultum pertinentes« (stvari, ki so sestavni del svetega obreda). Skupni čut vernikov zaznava tako za prostore kot za predmete namenjene obredom, trajnost neke vrste odtisa, ki se ne izbriše, četudi so izgubili to namembnost.

In še, cerkvena kulturna dediščina je priča vere skupnosti, ki jih je naredila skozi stoletja in so zato zanjo orodja evangelizacije skupaj z rednimi orodji oznanila, pridige in kateheze. Ta njihova izvirna zgovornost je lahko ohranjena tudi, ko niso več uporabljeni v rednem življenju Božjega ljudstva, še zlasti preko pravilne muzejske razstave, za katero niso samo dokumenti zgodovine umetnosti, temveč jim le-ta da skoraj novo življenje tako, da lahko nadaljujejo s svojim cerkvenim poslanstvom.

Četrtek, 29. november 2018, 17:49