Papež uvedel novo študijsko smer na lateranski univerzi
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Papež Frančišek na začetku v pismu, naslovljenem na kardinala vikarja Angela De Donatisa, velikega kanclerja lateranske univerze, zapiše, da si je Cerkev od nekdaj na vse načine prizadevala, da bi može in žene osvobodila tragedij vojne in omilila njene nevarne posledice.
Nadalje poudari, da se Cerkev tudi »v sedanjem času, v katerem narašča potreba po preprečevanju in razreševanju konfliktov, v luči evangelija, čuti poklicana, da bi navdihovala in podpirala vsakršno pobudo, ki bi različnim ljudstvom in državam zagotovila pot miru; le-ta je sad tistega pristnega dialoga, ki more pogasiti sovraštvo, opustiti egoizem in avtoreferencialnost ter presegati željo po oblasti in nasilju nad najšibkejšimi in zadnjimi.«
Za to je po papeževih besedah potrebno predvsem prizadevanje za vzgojo k poslušanju in razumevanju, pa tudi k poznavanju in študiju bogastva vrednot, pojmov in sredstev, ki morejo porušiti karierizme in vodilne položaje ter tako vzgojiti osebe, popolnoma predane služenju zadevam človeka.
Da bi mogla biti verodostojna posrednica pred svetovnim javnim mnenjem, je Cerkev poklicana pospeševati reševanje »problemov, ki zadevajo mir, složnost, okolje, varovanje življenja, človekove in državljanske pravice« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 65). Gre za nalogo, ki se uresničuje tudi preko delovanja Svetega sedeža znotraj mednarodne skupnosti ter v njenih ustanovah. Uporabljajo sredstva diplomacije, da bi z miroljubnimi sredstvi in posredovanjem presegli spore, pospeševanje in spoštovanje temeljnih človekovih pravic, celostni razvoj ljudstev in držav.
Za dosego tega cilja ima središčno vlogo univerzitetni svet, simboličen kraj tistega celostnega humanizma, ki ga je potrebno nenehno prenavljati in bogatiti, da bi znal obroditi pogumen kulturni preporod, ki ga zahteva sedanji trenutek. Ta izziv interpelira tudi Cerkev, ki more s svojo svetovno mrežo univerz prinašati »odločilen prispevek kvasa, soli in luči evangelija Jezusa Kristusa in živega izročila Cerkve, ki je vedno odprta za nove scenarije in predloge« (prim. Apostolska konstitucija Veritatis gaudium, 2). To seveda ne pomeni, da je potrebno spremeniti institucionalni način in ustaljene tradicije naših akademskih stvarnosti, ampak jih je potrebno usmeriti v perspektivo Cerkve, ki bo bolj izrazito »v izhodu« in misijonarska. Izzive sodobnega sveta je namreč mogoče soočati s primernim odgovorom z vidika vsebine in jezika, predvsem pa se je potrebno obrniti na nove generacije. To je torej naloga, ki nam je zaupana: utelesiti Božjo besedo za Cerkev in za človeštvo tretjega tisočletja. Da bi mogli to storiti, je pomembno, da se študentje in profesorji čutijo romarji, poklicani oznanjati veselo novico vsem ljudem, se ne bojijo tvegati in sanjati mir za vse osebe in za vse narode.
Zato v želji, da bi se ta dediščina vrednot in dejanj prenesla v akademsko okolje ter bi bila obogatena z znanstveno metodo, na tej Papeški univerzi, ki na svojevrsten način sodeluje pri poslanstvu rimskega škofa, ustanavljam študijsko smer vede o miru. Gre za univerzitetno smer, v kateri se stekajo teološko, filozofsko, pravno, ekonomsko in socialno področje, v skladu z načelom med- in transdisciplinarnosti (prim. ibid., 4,c). Pri študijskem programu bodo sodelovale fakultete ter inštituti lateranske univerze. Po triletnem študiju bo mogoče pridobiti izobrazbo prve stopnje (bakalavreat), možen pa bo tudi dvoletni specialistični študij druge stopnje (licenca).
Preko Vas, gospod kardinal, izročam novo študijsko smer Univerzi ter njeno vodenje zaupam rektorju, da bi zagotovili posebno znanstveno formacijo duhovnikov, posvečenih oseb in laikov. Na vede o miru bodo mogli gledati z zaupanjem škofje po škofijah, v vojski, škofovske konference, predstojniki in predstojnice različnih oblik posvečenega življenja, odgovorni združenj in gibanj laikov in vsi, ki si to želijo, da bi spodbujali primerno pripravo tistih, ki trenutno delajo in bodo v prihodnosti delali za mir.
Pred to nalogo želim, da bi se v vsakodnevnem služenju Petrovemu sedežu celotna skupnost lateranske univerze – profesorji, študenti in vse osebje – čutila vključeno pri sejanju kulture miru. Gre za delo, ki se prične s poslušanjem, s strokovnostjo in predanostjo, ki jih vedno spremljajo ponižnost, blagost in želja, da bi postali vse vsem.
Pod varstvo mojih svetih predhodnikov, Janeza XXIII. in Pavla VI., pravih in resničnih glasnikov miru v svetu, in ki sta veliko prispevala k razvoju učiteljstva na tem področju, postavljam ta nov sad prizadevanja Cerkve. Izročam ga Mariji, Kraljici Miru, da bi nam pomagala razumeti in živeti tisto bratstvo, po katerem sprašuje srce njenega Sina in iz katerega izhaja pravi mir.
