Frančišek: Zavedati se svoje identitete, ohranjati svojo pripadnost

Andreja Červek – Vatikan

»Vsak med vami je oseba!« zatrdi papež in srečanje v Buenos Airesu opiše kot »srečanje verovanj, držav, jezikov, različnih stvarnosti; srečanje različnih identitet, kajti da bi se srečali moramo biti prepričani v svojo identiteto. Ne moreš trgovati s svojo identiteto pri srečanju z drugim, ne moreš zamaskirati svoje identitete, ne moreš je skriti, kajti življenje ni karneval, ampak je nekaj zelo resnega. Srečanje mora biti resno, zelo veselo, a resno iz srca.«

Papež zatrdi, da je vprašanje o lastni identiteti eno najpomembnejših, ki si jo lahko zastavimo pred sabo, pred drugimi in pred Bogom. Kdo sem jaz je vprašanje, ki gre skupaj z vprašanjem o smislu mojega življenja. Opozori, da ne gre za vprašanje, ki se ga moramo rešiti, nanj hitro odgovoriti ali pa ga pozabiti. Je vprašanje, ki ga je treba ohranjati vedno, imeti ga odprtega in imeti ga blizu sebe: »Kdo sem jaz?«

Naša identiteta ni nek določen podatek, ni proizvodna številka, ni informacija, ki jo lahko najdemo na spletu. Nismo nekaj popolnoma dokončnega in določenega. »Smo na poti, smo v rasti. Jedro naše identitete raste, raste in mi hodimo, rastemo s svojim življenjskim stilom, s svojo zgodbo, s tistim jedrom identitete. Smo priče, smo pisci in bralci svojega življenja. In nismo njegovi edini avtorji: smo to, kar Bog sanja za nas. Smo tisti, ki se pripovedujemo, ki nas drugi pripovedujejo – vedno in takrat, ko smo zvesti, zvesti svoji osebni celovitosti, zvesti svoji notranji plemenitosti, zvesti besedi, ki se je ljudje bojijo: zvesti doslednosti.« Ne obstajajo laboratorijske identitete. Vsaka identiteta ima svojo zgodbo. In ker ima zgodbo, ji tudi pripada. Moja identiteta prihaja iz družine, iz države, iz skupnosti. Ne morete govoriti o identiteti, ne da bi govorili o pripadnosti. Identiteta pomeni pripadati. Pripadati nečemu, kar me presega, kar je večje od mene.

Papež spregovori tudi o nevarnosti, ki je zelo navzoča v današnjem času: »Ko identiteta pozabi svoje korenine, ko pozabi, od kod prihaja, ko pozabi svojo zgodbo, se ne odpre za različnost dejanskega sobivanja. Drugega gleda s strahom, vidi ga kot sovražnika in mu sporoča vojno. In zato, da identiteta ne bi postala nasilna, da ne bi postala avtoritarna, da ne bi postala zanikanje različnosti, stalno potrebuje srečanje z drugim, potrebuje dialog, potrebuje rast v vsakem srečanju in potrebuje spomin na lastno pripadnost. Kaj so moje korenine? Od kod prihajam? Kaj je kultura mojega naroda? Ne obstajajo abstraktne identitete. Ne obstajajo laboratorijske identitete in ne nepremične identitete. Kdo sem? Vsak naj se vpraša. Poustvarimo se na poti, rastimo na poti, s spominom, dialogom, pripadnostjo in upanjem. Na ta način vsak dan bolj bogatimo sami sebe.«

Papež Frančišek ob koncu video sporočila spodbudi, naj mladi ne pozabijo skrbeti za svojo pripadnost. Koliko krat za osebo, ki ničesar ne spoštuje, slišimo reši: Ne zaupaj mu, kajti ta bi prodal še lastno mater. Vsak naj se vpraša: Ali prodajam svojo pripadnost? Ali prodajam zgodovino svoje države? Ali prodajam kulturo svoje države? Ali prodajam, kar sem prejel od svoje družine? Ali prodajam svojo življenjsko doslednost? Prodajam dialog z bratom, ki ima drugačne ideje? »Ne prodajajte tega, kar je najglobljega v vas, kar je pripadnost, kar je identiteta, kar te na poti usmerja v srečanje z drugačnimi identitetami, da bi te obogatilo od blizu. Oblikuje naj se raje bratstvo!«