S papežem Frančiškom skozi minuli teden (od 8. do 13. oktobra 2018)
Andreja Červek – Vatikan
Kateheza: Ne ubijaj!
Kateheza med splošno avdienco je govorila o peti zapovedi Ne ubijaj. Papež je obsodil ubijanje človeškega življenja v materinem telesu v imenu zaščite drugih pravic. »Kako je lahko zdravilno, civilizirano ali človeško neko dejanje, ki odpravlja življenje, ki je nedolžno in nezaščiteno v svojem porajanju? Ni namreč pravično odstraniti človeškega življenja, čeprav je majhno, da bi rešili problem. Je kakor najeti morilca. Od kod prihaja vse to? Nasilje in zavračanje življenja nastaneta iz strahu. Sprejeti drugega je namreč izziv za individualizem. Bolan otrok je kakor vsak drug ubog človek na tem svetu, kakor starostnik, ki potrebuje oskrbo, kakor mnogi reveži, ki se mučijo. A tisti, tista, ki se pokaže kot problem, je v resnici Božji dar, ki me lahko izvleče iz egocentrizma in mi pomaga rasti v ljubezni. Ranljivo življenje mi kaže izhod, pot rešitve iz življenja, ki je upognjeno vase, in odkritja veselja ljubezni.«
Pri papežu krakovski romarji
Papež je v sredo dopoldne pozdravil romarje iz Krakova, ki so priromali v Rim ob 40. obletnici izvolitve Janeza Pavla II. na Petrov sedež. Kot je dejal, je sv. Janez Pavel II. »od Boga prejel velik dar, da je znal brati znamenja časov v luči evangelija in ga uporabiti v korist poljskega naroda, ki v različnih bolečih dogodkih ni nikoli izgubil zaupanja v Boga in zvestobe svoji kulturi, ukoreninjeni v krščanskem duhu. Zvest tem koreninam si je prizadeval, da bi se Cerkev dvignila kot varuhinja neodtujljivih pravic človeka, družine in narodov ter bila znamenje miru, pravičnosti in celostnega razvoja za celotno človeško družino. Istočasno je vedno izpostavljal prednostno mesto milosti in pokorščine Božji volji, pred vsakim človeškim izračunom.«
Iz kapele Doma sv. Marte
Sicer pa se je papež Frančišek prejšnji teden redno udeleževal dopoldanskih in popoldanskih razprav v sinodalni dvorani, ki potekajo v okviru škofovske sinode o mladih, veri in razločevanju poklicanosti. Vsako jutro je daroval mašo v kapeli Doma sv. Marte. Prisluhnimo nekaterim utrinkom iz njegovih homilij.
Ob evangeljskem odlomku o usmiljenem Samarijanu je papež pozval, naj razmislimo, kaj pomeni biti kristjani, pri tem pa spodbudil, naj smo odprti za Božja presenečenja in se približamo ljudem v stiski.
»Kontemplacija in služenje – to je naša pot skozi življenje,« je dejal sveti oče, ko je razmišljal o Marti in Mariji, dvema sestrama, ki nas s svojim načinom delovanja učita, kako mora potekati kristjanovo življenje. »Da bi vedeli, na kateri strani smo, ali pretiravamo s preveč abstraktno kontemplacijo, tudi gnostično, ali pa smo preveč zaposleni, si moramo zastaviti vprašanje: Sem zaljubljen v Gospoda? Sem prepričan, da me je on izbral? Ali pa živim svoje življenje kristjana z opravljanjem stvari … delam, delam, delam … ampak … moje srce, kontemplira?«
Papež Frančišek je govoril tudi o vztrajni in vsiljivi molitvi: »Moli se s pogumom, kajti ko prosimo, običajno nekaj potrebujemo. Prijatelj je Bog. Je bogat prijatelj, ki ima kruh, ima tisto, kar mi potrebujemo. Kakor da bi Jezus rekel: 'Pri molitvi bodite vsiljivi. Ne utrudite se.' A ne utrudite se – kaj? Prositi. Prosite in vam bo dano.« […] A molitev ni »čarovniška palica«. Ne gre tako, da mi takoj, ko prosimo, prejmemo; da izrečemo dva Očenaša, potem pa odidemo: »Molitev je delo. Je delo, ki zahteva voljo, zahteva vztrajnost, zahteva odločnost, brez sramu. Zakaj? Ker jaz trkam na vrata svojega prijatelja. Bog je prijatelj. In s prijateljem lahko delam na ta način. Stalna, vsiljiva molitev. Pomislimo na sv. Moniko, na primer, koliko let je tudi s solzami molila za spreobrnjenje svojega sina. Gospod je na koncu odprl vrata.«
Pred vljudnim in lepo vzgojenim hudim duhom, ki potrka na vrata, preden vstopi v našo hišo, je papež posvaril ob evangeljskem odlomku, ki govori o Jezusovem izganjanju hudih duhov. »Smo kristjani, katoličani, hodimo k maši, molimo … Zdi se, da je vse v redu. Res je, imamo napake, male grehe, a vse se zdi v redu. A [hudi duh] se pokaže kot 'dobro vzgojen' … gre, vidi, poišče lepo špranjo, potrka na vrata in vpraša ali sme vstopiti, pozvoni na zvonec … Ti vljudni demoni so slabši od tistih prvih, kajti ne zaveš se, da jih imaš v hiši. To je posvetni duh, duh sveta. Demon ali uničuje neposredno s pregrehami, z vojnami, z direktnimi krivicami ali pa uničuje vljudno, diplomatsko, na način, o katerem govori Jezus. Ne delajo hrupa, spoprijateljijo se, prepričajo te … povedejo te na pot povprečnosti, naredijo te mlačnega na cesti posvetnosti.«
