S papežem Frančiškom skozi minuli teden (od 1. do 6. oktobra 2018)
Andreja Červek - Vatikan
Začela se je škofovska sinoda o mladih
V sredo se je v Vatikanu začelo 15. redno generalno zasedanje škofovske sinode, ki bo do 28. oktobra potekalo na temo Mladi, vera in razločevanje poklicanosti. Papež Frančišek je dopoldne daroval sveto mašo na Trgu sv. Petra in sinodalne očete pozval, naj vstanejo in naravnost pogledajo obraze mladih. »Maziljeni v upanju začnemo novo cerkveno srečanje, ki bo povečalo obzorja in razširilo srca in spremenilo tiste strukture, ki nas danes paralizirajo, nas ločujejo in nas oddaljujejo od mladih, ki s tem ostajajo izpostavljeni nadlogam in brez verske skupnosti, ki bi jih podpirala, brez obzorja smisla in življenja (glej Evangelii gaudium, 49). Upanje nas poziva, nas premika in razbija konformizem tistega 'vedno se je delalo tako' ter zahteva, da vstanemo in naravnost pogledamo obraz mladih in situacije, v katerih se nahajajo. Isto upanje od nas terja, da si prizadevamo za preoblikovanje situacij negotovosti, izključenosti in nasilja, katerim so izpostavljeni naši fantje in dekleta. Mladi, sad mnogih odločitev, sprejetih v preteklosti, nas kličejo, naj si skupaj z njimi z večjo zavzetostjo naložimo sedanjost in naj se borimo proti vsemu, kar na vsak način preprečuje njihovemu življenju, da bi se razvijalo z dostojanstvom. Prosijo nas in zahtevajo ustvarjalno predanost, dinamiko, ki je inteligentna, navdušena in polna upanja, ter naj jih nikoli ne pustimo samih v rokah mnogih trgovcev smrti, ki pritiskajo na njihovo življenje in zatemnjujejo njihov pogled.«
V sredo popoldne so se v sinodalni dvorani že začele prve razprave. Uvodni govor pa je pripadal svetemu očetu. »Smo znamenje Cerkve, ki posluša in ki je na poti. Drža poslušanja pa se ne more omejiti samo na besede, ki si jih bomo izmenjali med sinodalnim delom. Pot priprave na ta trenutek je pokazala, da ima Cerkev dolg glede poslušanja tudi do mladih, ki se s strani Cerkve pogosto ne čutijo razumljeni v svoji izvirnosti in zato ne sprejeti v tem, kar v resnici so, včasih so celo zavrnjeni. Ta sinoda ima priložnost, nalogo in dolžnost, da je znamenje Cerkve, ki resnično posluša, ki se pusti nagovoriti zahtevam tistih, ki jih sreča, ki nima vedno že v naprej pripravljenega odgovora. Cerkev, ki ne posluša, se kaže kot zaprta za novosti, zaprta za Božja presenečenja. In zato ne bo mogla biti verodostojna, še posebej za mlade, ki se bodo zaradi tega neizogibno oddaljili, ne pa približali.«
V soboto popoldne je v okviru škofovske sinode v vatikanski dvorani Pavla VI. potekalo srečanje mladih z naslovom MI ZA. Edinstveni, solidarni, ustvarjalni. Zbranim se je pridružil tudi papež Frančišek in jih nagovoril.
Duhovnik – priča upanja, ki nikoli ne razočara
Duhovnike francoske škofije Créteil je papež Frančišek spodbudil, naj so kljub vsakodnevnim težavam in naporom priče upanja, ki nikoli ne razočara. »Mi vemo, da s tem, ko smo odgovorili na Gospodov klic, nismo bili posvečeni po daru Duha, da bi bili 'super heroji'. Poslani smo bili z zavestjo oseb, ki jim je bilo odpuščeno, da bi postali pastirji v slogu Jezusa, ranjenega, mrtvega in vstalega. Kajti naše poslanstvo kot služabnikov Cerkve je, tako danes kot včeraj, pričevati o moči vstajenja v ranah tega sveta. Na ta način smo poklicani ponižno nadaljevati pot svetosti in pomagati učencem Jezusa Kristusa odgovoriti na njihovo krstno poklicanost, da bi bili vedno bolj misijonarji, pričevalci veselja evangelija. Zajemajoč iz vrelca milosti vašega klica in z močjo Svetega Duha, boste priče tistega upanja, ki nikoli ne razočara, kljub težavam in naporom vsakega dne; preko svojega vsakdanjega dela in celo z izkušnjo svoje šibkosti boste pokazali, da je podaritev življenja služenju evangeliju in bratom vir veselja, ki ga nihče ne more vzeti.«
Rosminijanci kot živo orodje vsesplošne ljubezni
Na srečanje s papežem so prejšnji teden prišli udeleženci generalnega kapitlja Družbe dejavne ljubezni ali rosminijanci. »Dragi bratje,« jim je dejal, »vaša družba s svojo posebno rosminijansko karizmo lahko ponudi pomembno delo pri oznanjevanju evangelija. Spodbujam vam, da z vztrajnostjo in daljnovidnostjo ponudite svojo podedovano duhovno in doktrinalno dediščino. Naj vam neizogibne težave ne vzamejo poguma, temveč vas spodbujajo k nenehnemu zaupanju v Boga, da bi z veseljem in upanjem nadaljevali poslanstvo, ki vam je bilo zaupano. Naj vas Sveti Duh napravi za živa orodja vsesplošne dejavne ljubezni v Cerkvi in v svetu, da boste sposobni pomagati vsem, ki jih srečate v svojem apostolatu, nenehno obnavljati upanje, ki ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.«
Iz krščanskih korenin rasejo trdna drevesa
»Evropska celina, tako na vzhodu kot zahodu, mora ponovno odkriti svoje korenine in svojo poklicanost. Iz krščanskih korenin ne morejo ne zrasti trdna drevesa, ki dajejo sadove v polnem spoštovanju človekovega dostojanstva, v vsakem stanju in vsaki življenjski fazi,« je dejal papež med srečanjem z verniki slovaške grško-katoliške Cerkve.
Iz kapele Doma sv. Marte
Na praznik spomina angelov varuhov je papež Frančišek daroval mašo v kapeli Doma sv. Marte in med homilijo dejal, da so angeli naši spremljevalci, ki nas na poti varujejo pred nevarnostmi: »Obstaja nevarnost, da ne bi hodili. In koliko ljudi se ustavi in ne hodi in so vse življenje nepremični, ne da bi se premikali, ne da bi kar koli počeli … To je nevarnost. Kakor tisti človek v evangeliju, ki se je bal investirati talent. Zakopal ga je in si rekel: 'Jaz sem miren, sem brez skrbi. Ne bom mogel narediti napake. Tako ne tvegam.' Veliko ljudi ne zna hoditi ali pa ima strah pred tveganjem in se ustavi. Mi pa vemo, da obstaja pravilo: kdor je v življenju pri miru, se bo pokvaril. Kakor voda. Kadar je voda stoječa, pridejo komarji, odložijo jajčeca in vse se pokvari. Vse. Angel nam pomaga, spodbuja nas k hoji.«
Med jutranjo mašo v petek pa je papež dejal, da smo mi, rojeni v krščanski družbi, v nevarnosti, da živimo krščanstvo kot »družbeno navado«, na formalen način, s »hinavščino pravičnih«, ki jih je »strah pustiti se ljubiti«. Ko je maša končana, Jezusa pustimo v cerkvi, ne vrne se z nami domov v naše vsakdanje življenje. Gorje nam, kajti na ta način Jezusa naženemo iz svojega srca. »Smo kristjani, a živimo kot pogani.«
