Beta različica

Cerca

Vatican News
Papež z ostarelimi Papež z ostarelimi 

Papež Frančišek: Naj bo med mladimi in ostarelimi zaveza

V sredo je izšla knjiga p. Antonia Spadara z naslovom »Frančišek. Modrost časa. V pogovoru s papežem Frančiškom o pomembnih življenjskih vprašanjih«. Nastala je na podlagi 250 intervjujev z ostarelimi iz več kot 30 držav z vseh celin, ki so sodelovali v globalnem projektu za novo zavezo med generacijami. Uvod v knjigo je napisal papež Frančišek, ki je z bralci želel podelil tudi nekaj dogodkov iz osebnega življenja.

Na obisk Filipinov imam čudovit spomin. Tam so me ljudje pozdravljali z vzkliki »Lolo Kiko!«, kar pomeni »Dedek Frančišek!«. Vzklikali so »Lolo Kiko!« Resnično sem bil vesel, ko sem videl, da so me čutili blizu kot dedka.

Naša družba je stare starše prikrajšala za njihov glas. Vzeli smo jim prostor in priložnosti, da bi nam pripovedovali o svojih izkušnjah, o svojih zgodbah, o svojem življenju. Dali smo jih na stran in izgubili obilje njihove modrosti. Želimo odstraniti svoj strah pred šibkostjo in ranljivostjo, vendar pa s tem povečamo tesnobo ostarelih, ki se ne čutijo sprejeti, ampak zapuščeni. Zato moramo ponovno prebuditi čut za hvaležnost, spoštovanje in gostoljubnost, ki ostareli osebi pomagajo, da se počuti živ del svoje skupnosti. S tem, ko zapostavljamo stare starše, zavračamo priložnost, da bi vstopili v stik s skrivnostjo, ki jim je omogočila, da šli naprej, da so v svoji življenjski pustolovščini prišli daleč. Zato nimamo vzornikov, pričevanj njihovih izkušenj. Izgubljeni smo. Prikrajšali smo se za modrost oseb, ki so ne le vztrajale skozi čas, temveč v srcu ohranjajo hvaležnost za vse, kar so doživele.

Po drugi strani pa je zelo grdo videti cinizem ostarele osebe, ki je izgubila čut za svoje pričevanje, ki prezira mlade, ki se nenehno pritožuje. Na ta način se njena življenjska modrost ne prenaša več, postane nerodovitna nostalgija.

Kako čudovita pa je spodbuda, ki jo more ostareli ponuditi fantu ali dekletu, ki išče smisel življenja! To je poslanstvo starih staršev. Gre za pravo in resnično poklicanost, kakor na primer pričajo naslednje besede v Sirahovi knjigi: »Ne zavračaj pripovedovanja starih, saj so se tudi oni učili od svojih očetov. Od njih se boš namreč naučil razsodnosti in kako odgovoriti, ko bo potrebno.« (8,9) Ostareli so vir modrosti naše družbe. Pozornost do njih je tisto, kar odlikuje določeno civilizacijo.

Besede starih staršev nosijo v sebi nekaj posebnega za mlade. Tudi vera se prenaša na ta način, preko pričevanja ostarelih, ki so z njo prekvasili vse življenje. To vem iz osebne izkušnje. Še danes vedno s seboj, v brevirju, nosim besede, ki mi jih je babica Rosa napisala na dan mojega duhovniškega posvečenja; pogosto jih preberem in dobro mi denejo.

Že nekaj časa v srcu nosim misel. Čutim, da Gospod hoče, da povem naslednje: naj bo med mladimi in ostarelimi zaveza. To je čas, ko morajo stari starši sanjati, da bodo lahko mladi imeli videnja. O tem sem postal prepričan, ko sem premišljeval ob knjigi preroka Joela, ki pravi: »Izlil bom svojega duha na vse meso in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere, vaši starčki bodo imeli sanje, vaši mladeniči bodo gledali videnja.« (Jl 3,1)

Kaj to pomeni? Le če bodo naši stari starši imeli pogum sanjati in naši mladi prerokovati velike stvari, bo šla naša družba naprej. Če hočemo imeti »videnja« za prihodnost, pustimo starim staršem, naj nam povejo, naj podelijo z nami svoje sanje. Potrebujemo stare starše, ki sanjajo! Oni so tisti, ki bodo lahko mlade navdihnili, da bodo tekli naprej z ustvarjalnostjo preroštva. Danes mladi potrebujejo sanje ostarelih, da bi imeli upanje, da bi imeli prihodnost. Ostareli in mladi hodijo skupaj in potrebujejo drug drugega. Ko so dete Jezusa prinesli v tempelj, sta ga sprejela dva starčka, ki sta povedala svoje sanje: Simeon je »sanjal« in Duh mu je obljubil, da bo videl Gospoda. Simeon in Ana sta vsak dan pričakovala prihod Boga, z veliko zvestobo, dolga leta.

Želela sta dočakati ta dan: to stanovitno pričakovanje je – kljub morebitni utrujenosti in razočaranju – še naprej zapolnjevalo celotno njuno življenje. Ko sta Marija in Jožef prišla v tempelj, da bi izpolnila Postavo, sta Simeon in Ana skočila pokonci, Sveti Duh ju je navdihnil, da sta se zganila. Prepoznala sta Otroka in odkrila novo notranjo moč, ki jima je omogočila, da sta dala pričevanje. Simeon je postal pesnik in začel peti svoj hvalospev. Ana je prva pridigala o Jezusu in o otroku pripovedovala tistim, ki so pričakovali odrešenje Jeruzalema.

Pomanjkanje starih staršev, ki bi bili kot Simeon in Ana, mladim generacijam ne dopušča, da bi imeli videnja. In tako se ne premaknejo. Brez sanj ostarelih načrti mladih nimajo ne korenin ne modrosti – danes bolj kot kdajkoli prej, ko prihodnost vzbuja zaskrbljenost, negotovost, nezaupanje, strah. Le pričevanja ostarelih jim bodo pomagala, da bodo pogled dvignili proti obzorju in v višavo ter uzrli zvezde. Mladim bo pomagalo soočati prihodnost že samo to, če bodo vedeli, da se je bilo mogoče boriti za nekaj, kar je bilo vredno.

Kaj prosim ostarele, ki jih imenujem – z  izrazom, ki ne obstaja – »spominjalci zgodovine«? Mi, dedki in babice, moramo sestavljati zbor. Nas, ostarele, vidim kot stalen zbor velikega duhovnega svetišča, kjer prosilna molitev in hvalna pesem podpirata skupnost, ki dela in se bori na »polju« življenja.

Vendar pa jih tudi prosim, naj ukrepajo! Da bi imeli pogum, da bi se na vsak način uprli kulturi odmetavanja, ki se nam vsiljuje na svetovni ravni.

V tej navajenosti na kulturo odmetavanja je nekaj nizkotnega. Prav ko se postaramo, izkusimo pomanjkljivosti družbe, ki je zasnovana na merilu učinkovitosti. Mi, ostareli, se lahko Gospodu zahvalimo za številne dobrote, ki smo jih prejeli in zapolnimo praznino nehvaležnosti, ki nas obdaja. In ne le to: lahko prispevamo k dostojanstvu spomina in žrtvovanja v preteklosti. Današnje mlade, ki se čutijo junaki sedanjosti, polni ambicij in negotovosti, lahko spomnimo, da je življenje brez ljubezni sušno. Mladim, ki so prestrašeni, lahko povemo, da je mogoče premagati tesnobo glede prihodnosti. Mlade, ki so preveč zaljubljeni sami vase, lahko naučimo, da je več sreče v dajanju kot prejemanju ter da se ljubezni ne izkazuje le z besedami, temveč z dejanji. Seveda: tudi mi, ostareli, moramo malo izumiti to obdobje življenja, saj je starost, kakor se živi danes, nov pojav. Vendar pa nas to spodbuja, da bi bili ustvarjalni.

In kaj prosim mlade? Boli me za mladega, čigar sanje umrejo v birokraciji. Je kakor bogati mladenič iz evangelija. Odide žalosten, prazen. Prosim jih torej, naj poslušajo ostarele in so jim blizu; prosim jih, naj ne pošljejo v pokoj svojega obstoja v »birokratski kvietizem«, v katerega jih zapirajo mnogi predlogi, v katerih ni upanja in junaštva. Prosim jih, naj pogledajo proti zvezdam, prosim za tisti zdrav duh utopije, ki vodi k nabiranju moči za boljši svet.  

Ta knjiga mi je zelo všeč, ker da besedo ljudem, ki imajo za seboj veliko izkušenj: omogoča jim, da govorijo, posreduje njihove izkušnje. Prav tako je bilo lepo opazovati podobe njihovih obrazov. Poskusil sem se pogovarjati z nekaterimi izmed njih, kakor med prijatelji. Prebiranje njihovih zgodb mi je dobro delo. To knjigo izročam mladim, da bi mogli iz sanj ostarelih zajemati svoja videnja za boljšo prihodnost. Za to, da bi hodili proti prihodnosti, je potrebna preteklost; potrebne so globoke korenine, ki pomagajo živeti sedanjost in njene izzive. Potreben je spomin, potreben je pogum, potrebna je zdrava utopija.

Želim si naslednje: svet, ki bi živel nov objem med mladimi in ostarelimi.

Prisluhni papeževemu uvodu

 

26 oktober 2018, 12:36