Papež valencijskim duhovnikom: Molitev, pokorščina, svoboda

Andreja Červek – Vatikan

Valencia, ki jo je papež poimenoval dežela svetnikov, letos praznuje jubilejno leto, namenjeno enemu od njih – sv. Vincenciju Ferreru, ki si je z vsemi svojimi močmi prizadeval za enost cerkvene skupnosti. Papež Frančišek je spomnil, da je sv. Vincencij duhovnikom ponudil tri temeljna sredstva za ohranjanje prijateljstva in povezanosti z Jezusom Kristusom: molitev kot osnovna hrana vsakega duhovnika; pokorščina poklicanosti k oznanjevanju evangelija vsakemu človeku; in svoboda v Kristusu, da bi lahko pili Gospodov kelih v vsaki okoliščini.

Duhovnik – človek molitve

»Duhovnik je človek molitve,« je izpostavil papež. Na Boga se obrača iz oči v oči, prosi pri njegovih nogah za svoje življenje in tudi za življenje svoje dežele. Molitev je prva naloga škofa in duhovnika. »Iz tega prijateljskega odnosa z Bogom, duhovnik prejema moč in luč, ki sta potrebni, da pristopi k vsakemu apostolatu in poslanstvu.« Kdor je bil poklican, se mora istovetiti z Gospodovimi čustvi. Tako bodo njegove besede in dejanja prevzeli okus, ki ga daje Božja ljubezen.

Pokorščina

Na drugem mestu je papež izpostavil pokorščino pri poklicanosti k oznanjevanju evangelija. »Gospod nas pokliče v duhovništvo, da bi bili njegove priče pred svetom, da bi posredovali veselje evangelija vsem ljudem. To je razlog našega življenja. Nismo lastniki dobre novice, niti ustvarjalci božjega, ampak smo varuhi in podeljevalci tistega, kar nam Bog zaupa po svoji Cerkvi.« In to po papeževih besedah pomeni tudi veliko odgovornost, ki obsega pripravo in izpopolnjevanje. Gospodov klic torej ne more ostati zaprt v kovčku spominov, ampak se ga mora vedno znova živeti. Včasih se na vse to pozabi. Rutina, življenjske težave iz nas preveč naredijo funkcionarje. A kot je poudaril papež, je nujen študij in tudi pogovarjanje z drugimi duhovniki, da bi pristopili k trenutkom, ki jih živijo, in k stvarnostim, ki se jih dotikajo.

Duhovnikova svoboda v Kristusu

Nazadnje je papež spregovoril še o duhovnikovi svobodi v Kristusu: »Duhovnik je svoboden, ko je združen s Kristusom in iz njega črpa moč, da lahko gre v srečanje z drugimi.« Sv. Vincencij je imel lepo podobo o cerkvi v izhodu: če bi sonce mirovalo na enem mestu, ne bi dajalo toplote svetu, en del sveta bi se opekel, drugi bi ostal mrzel. »Poklicani smo izstopiti in pričevati in prinašati nežnost Boga, tudi v pisarne in opravila kurije, a z držo izhoda, stopanja v srečanje z bratom.«