Papež mekitaristom: Še naprej razsvetljevati pot armenskega naroda
Andreja Červek - Vatikan
»Slovesna obletnica nam pomaga, da se Gospodu zahvalimo za bogato izlitje milosti in karizem, s katerimi je skozi stoletja napolnjeval kongregacijo kot celoto in kot številne posamezne člane, ki so izstopali po svojem zvestem verskem življenju in ga neredko tudi junaško pričevali, včasih vse do največje žrtve mučeništva,« zapiše papež. Izrazi željo, da bi plamen, ki ga je pred tristo leti prižgal ustanovitelj skupnosti Mekitar, še naprej razsvetljeval trnovo in cvetočo pot armenskega naroda z vero v Kristusa in upanjem, ki ga daje premišljevanje, proučevanje in širjenje njegove Besede.
Mekitar je bil pomemben reformator meniškega življenja pri vzhodnih Cerkvah in je osnoval enega od najsijajnejših izrazov duhovnosti in kulture armenskega naroda. Že od mladih let si je želel ustanoviti redovno skupnost. Izhajal je iz starodavnega armenskega meniškega življenja in se tako dotaknil duhovnih potreb svojega ljudstva. Tako je odprl pot, ki je naznanjala milost in genialnost, ter zapustil duhovni in kulturni zaklad, ki ga je kongregacija mekitaristov poklicana varovati, poglabljati in širiti za dobro vsega armenskega naroda.
Papež izpostavi dva elementa. Najprej tradicijo »armenskega teološkega humanizma«, ki se je na poseben način izrazil v instituciji Vardapet. Mekitar, ki se je navdihoval pri sv. Nersesu Lambronskem, po katerem je ljubezen do študija enaka ljubezni do Boga, se je posvetil iskanju božanske navzočnosti v svaritvah človeškega sveta ter razvil izvirno sintezo med cerkvenim humanizmom armenskega Vardapeta in klasičnim zahodnim humanizmom. Na drugem mestu Frančišek spomni na »preroško ekumensko odprtost«, ki je del mekitarske duhovnosti. S tem da je sledil pomembnemu izročilu armenske Cerkve, je Mekitar postal interpret te dediščine. Danes nam jo izroča kot pomemben dar za ekumensko pot, ki je vedno bolj jasno znamenje časov, da bi tako izpolnili Gospodovo naročilo učencem in bili ena sama stvar.
Nerazumevanja in težave, s katerim so se srečevali Mekitar in kongregacija ter jih z Božjo milostjo tudi premagovali, so po papeževem prepričanju neločljivi del karizme. Sveti sedež, ki je do Mekitarja in njegovih sinov vedno gojil posebno pozornost, je stal in stoji ob strani kongregaciji v teh delikatnih obdobjih, pri čemer ji nudi pomoč in podporo.
Sveti oče ob koncu pisma še spomni, da sta otok sv. Lazarja v Benetkah in samostan na Dunaju postala utripajoče srce življenja kongregacije. Danes je vsak menih, kljub manjšemu številu, poklican »ohranjati odprta in prostrana obzorja poslanstva ter močno vez občestva«. »Mekitarska identiteta je v tem, da ste predvsem menihi, osebe, v celoti posvečene Bogu. To je poklicanost, ki ostane neuresničljiva brez realnega občestva s sobrati in brez popolnega, celostnega in radostnega prevzema zaobljub uboštva, čistosti in pokorščine, kar je evangeljski izvir resnične obnove in varno zagotovilo sredi današnjih stisk,« še zapiše papež Frančišek.
