Papež: Jezus nas danes sprašuje: 'Tujec sem in me ne prepoznate?'

Andreja Červek – Vatikan

Papež v govoru, ki ga je zbranim izročil v branje, najprej pokaže na današnji čas, ko se širijo čustva, kot so sumničavost, strah, preziranje in celo sovraštvo do posameznikov ali skupin, ki se jih obravnava kot drugačne glede na njihovo etnično, narodno ali versko pripadnost, in zaradi česar se jih nima za dovolj vredne, da bi v polnosti sodelovali v življenju družbe. Ta čustva prepogosto povzročajo prava dejanja nestrpnosti, diskriminacije ali izključevanja, ki močno prizadenejo dostojanstvo vpletenih oseb in njihove temeljne pravice, vključno s pravico do življenja in do fizične in moralne integritete. Žal se tudi dogaja, da se v političnem svetu podlega skušnjavi instrumentalizacije strahu ali objektivnih težav nekaterih skupin ter se poslužuje iluzornih obljub za kratkovidne volilne interese.

Formacija za spoštovanje vsake človeške osebe

Vsi smo poklicani, da glede na svojo vlogo »gojimo in pospešujemo spoštovanje dostojanstva vsake človeške osebe«, začenši z družino – krajem, kjer se od najnežnejših let dalje učijo vrednote medsebojne podelitve, sprejemanja, bratstva in solidarnosti – in tudi v različnih družbenih kontekstih, v katerih delujemo. Papež pri tem izpostavi predvsem formatorje in vzgojitelje, od katerih se pričakuje obnovljena zavzetost, da se bo »v šoli, na univerzi in ostalih krajih formacije poučevalo spoštovanje vsake človeške osebe, kljub fizičnim in kulturnim raznolikostim«, ki jih zaznamujejo, s čimer so bo premagovalo predsodke.

Pri širjenju informacij biti v službi resnice

V svetu, v katerem je dostop do sredstev informiranja in komuniciranja vedno bolj razširjen, je posebna odgovornost naložena tistim, ki delajo v svetu družbenih komunikacij in ki imajo dolžnost, da so »v službi resnice« in da pri širjenju informacij skrbijo za »pospeševanje kulture srečanja in odprtosti do drugega, v vzajemnem spoštovanju raznolikosti«, poudari papež.

Pred Bogom dati račun za svoja dejanja

Tisti pa, ki črpajo ekonomsko korist iz ozračja nezaupanja v tujca, katerega nezakonito bivanje pospešuje in hrani sistem nestalnega dela in izkoriščanja – včasih celo na takšni ravni, da goji prave oblike suženjstva – bi morali opraviti poglobljeno izpraševanje vesti, zavedajoč se, da bodo nekega dne za svoja dejanja morali dati račun pred Bogom.

Odgovornost kristjanov

Pred novimi oblikami ksenofobije in rasizma imajo tudi verski voditelji pomembno poslanstvo: »med svojimi verniki širiti etična načela in vrednote, ki jih je Bog zapisal v človeško srce in ki jih poznamo kot naravni moralni zakon.« Po papeževih besedah gre za opravljanje dejanj, ki prispevajo k izgrajevanju družbe, utemeljene na načelu svetosti človeškega življenja, spoštovanju dostojanstva vsake osebe, ljubezni, bratstvu – ki gre onkraj strpnosti – in solidarnosti.

'Tujec sem in me ne prepoznate?'

Za kristjane dobijo vse te odgovornosti še globlji pomen v luči vere. Papež Frančišek tudi izpostavi, da drugi ni samo bitje, ki ga je treba spoštovati v kreposti njegovega dostojanstva, ampak je predvsem brat ali sestra, ki ga je treba ljubiti. »V Kristusu se strpnost preoblikuje v bratsko ljubezen, nežnost in dejavno solidarnost. To velja predvsem v odnosu do naših najmanjših bratov, med katerimi lahko prepoznamo tujca, s katerim se istoveti sam Jezus. Na dan poslednje sodbe nas bo Jezus spomnil: 'Tujec sem bil in me niste sprejeli.' A že danes nas sprašuje: 'Tujec sem in me ne prepoznate?'.« Biti kristjani je namreč poklicanost, da gremo proti toku, da prepoznamo, sprejmemo in služimo Kristusu, ki je odvržen v bratih.