Išči

Papež Frančišek se je v soboto, 8. septembra srečal z okoli sto škofi z misijonskih področij. Papež Frančišek se je v soboto, 8. septembra srečal z okoli sto škofi z misijonskih področij. 

Papež Frančišek se je srečal s škofi z misijonskih področij

»Dragi bratje, dober dan! Vesel sem, da se lahko srečam z vami ob priložnosti vašega formacijskega seminarja. Po vas pozdravljam vam zaupane skupnosti: duhovnike, redovnike in redovnice, katehiste in verne laike.« S temi besedami je papež Frančišek pozdravil okoli sto škofov z misijonskih področij, udeležencev seminarja, ki ga je organizirala Kongregacija za evangelizacijo narodov. »Hvaležen sem kardinalu Filoniju za meni namenjene besede. Zahvaljujem se tudi msgr. Rugambwavu in msgr. Dal Tosu.«

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Kdo je škof?

Vprašajmo se o svoji pastirski identiteti, da se bomo tega bolj zavedali, čeprav vemo, da ne obstaja »standardni model«, enak za vse kraje. Škofovska služba te navdaja s trepetom, saj vsebuje tako zelo veliko skrivnost. Po milosti izlitja Svetega Duha je škof preoblikovan po Kristusu Pastirju in Duhovniku. Poklican je, da ima smernice Dobrega Pastirja in si prevzame njegovo duhovniško srce, oziroma darovanje življenja. Ne živi več zase, ampak daruje svoje življenje za ovce, še posebej za tiste najslabotnejše ter tiste v nevarnosti. Zaradi tega škof goji pravo in resnično sočutje za množice bratov in sester, ki so kakor ovce brez pastirja (prim. Mr 6,34) ter do tistih, ki so na različne načine izločeni. Prosim vas, imejte še posebej tolažeče geste in besede za tiste, ki preživljajo obdobje obrobnosti in propadanja, kajti bolj kot drugi potrebujejo, da začutijo Gospodovo prednost do njih. In vi ste njegove skrbne roke. Kdo je škof? Z vami bi želel glede tega začrtati tri bistvene poteze: je mož molitve; mož oznanjanja in mož občestva.

Mož molitve

Škof je naslednik apostolov in je kot apostoli od Jezusa poklican, da je z Njim (prim. Mr 3,14). V tem najde svojo moč in svoje zaupanje. Pred tabernakljem se uči izročati se in zaupati Gospodu. Tako v njem zori zavest, da tudi ponoči, ko spi ali podnevi, ko se trudi in poti na njivi, ki jo obdeluje, seme zori (prim. Mr 4,26-29). Za škofa molitev ni pobožnost, temveč je potreba, ni ena od obveznosti med drugimi obveznostmi, temveč nenadomestljiva služba priprošnje, saj mora vsak dan pred Boga prenašati osebe in situacije. Kakor Mojzes steguje roke k nebu v prid svojemu ljudstvu (prim. 2Mz 17,8-13) in je sposoben vztrajati pred Gospodom (prim. 2Mz 33,11-14), pogajati se z Gospodom, kakor Abraham. Odkritost v molitvi. Molitev brez odkritosti ni molitev. Takšen je pastir, ki moli! Je nekdo, ki ima pogum razpravljati z Bogom o svoji čredi. Dejaven v molitvi si z Gospodom deli njegovo trpljenje in križ. Nikoli se ne zadovolji s tem, nenehno skuša hodeč po poti priličiti se Njemu, da postane kot Jezus žrtev in oltar za zveličanje zaupanega mu ljudstva. To pa ne pride iz tega, da ve veliko stvari, ampak da vsak dan v molitvi ve le eno samo stvar: »Jezusa Kristusa in to Križanega« (1Kor 2,2). Lahko je namreč nositi križ na prsih, a Gospod zahteva, da nosimo veliko težji križ na svojih ramah in v srcu. Zahteva, da si delimo z njim njegov križ. Ko je Peter razlagal vernikom, kaj morajo delati pravkar umeščeni diakoni, je dodal tudi za nas škofe: »Molitev in oznanilo Besede«. Na prvem mestu je molitev. Všeč mi je vsakemu škofu postaviti vprašanje: »Koliko ur na dan moliš?«

Mož oznanila

 Škof kot naslednik apostolov ima za svoje, poslanstvo, ki ga je Jezus dal njim: »Pojdite in oznanjajte evangelij« (Mr 16,15). »Pojdite«, kajti evangelij se ne oznanja sede, temveč med potjo. Škof ne biva v pisarni, kakor upravitelj podjetja, temveč med ljudmi na poteh sveta kakor Jezus. Svojega Gospoda prinaša tja, kjer še ni poznan, kjer je iznakažen in preganjan. In ko gre iz sebe, sebe najde. Ni mu všeč udobje, ni mu všeč mirno življenje, ne varčuje z močmi, se nima za princa, temveč se prepuščajoč Božji zvestobi razdaja za druge. Če bi iskal posvetno oporo in gotovost, ne bi bil resnični apostol evangelija.

Kakšen pa je stil oznanjevanja? S ponižnostjo pričevati Božjo ljubezen, kakor je to storil Jezus, ki se je iz ljubezni ponižal. Pri oznanjevanju evangelija se lahko pojavljajo skušnjave po oblasti, plačilu, ohranjanju podobe, posvetnosti. Posvetnost. Pazite se posvetnosti. Vedno namreč obstaja tveganje, da bolj skrbimo za obliko kot za vsebino, da se spremenimo v igralce namesto, da smo pričevalci, da razvodenimo Besedo zveličanja tako, da ponujamo evangelij brez križanega in vstalega Jezusa. Toda vi ste poklicani biti živ Gospodov spomin, da spominjate Cerkev, da oznanjevati pomeni brez omejitev dati življenje, tudi pripravljeni sprejeti popolno žrtvovanje samega sebe.

Mož občestva

In tretje, mož občestva. Škof ne more imeti vseh vrlin, skupek vseh karizem, nekateri mislijo, da imajo, ubožci, je pa poklican imeti karizmo za celoto, to je, da ohranja povezanost in utrjuje občestvo. Cerkev potrebuje povezanost in ne soliste ali vojskovodje osebnih bitk. Pastir zbira: škof za svoje vernike je kristjan s svojimi verniki. Ne razglaša stvari javno, ne išče soglasja sveta, ne trudi se zaščititi svoje dobro ime, pač pa rad tke občestvo tako, da se s skromno držo za to osebno zavzame. Ne trpi zaradi pomanjkanja protagonizma, a živi zakoreninjen na svojem področju odganjajoč skušnjavo, da bi pogosto zapuščal škofijo, – kar je skušnjava »letaliških škofov«, – kakor tudi to, da bi iskal lastno slavo.

Bodite pastirji čredi

Ne utrudi se poslušati. Ne naslanjaj se na projekte napravljene za mizo, ampak se pusti nagovoriti glasu Svetega Duha, ki zelo rad govori preko vere preprostih. Postajaj eno s svojim ljudstvom ter predvsem s svojimi duhovniki, katere si vedno pripravljen sprejeti ter opogumljati. Bolj z zgledom kot z besedami spodbujaj pristno duhovniško bratstvo ter tako razodevaj duhovnikom, da si pastir zaradi črede in ne zaradi slovesa ali kariere, kar je zelo grdo. Ne bodite povzpetniki, prosim vas, ne bodite povzpetniki, ne ambiciozneži, ampak pasite Božjo čredo, ne kakor bi nad vam zaupanimi osebami gospodovali, ampak bodite čredi za zgled« (prim. 1Pt 5,3).

Izogibajte se klerikalizmu

In potem dragi bratje, izogibajte se klerikalizmu, torej nepravilnemu načinu razumevanja oblasti v Cerkvi, dosti prisotnem v številnih skupnostih, kjer je prišlo do zlorab oblasti, vesti in spolnih zlorab. Ta – klerikalizem – razjeda občestvo, saj poraja razcep v cerkvenem telesu, kar neti ter omogoča, da se nadaljujejo številne hude reči, ki jih danes obsojamo. Reči ne zlorabam, bodisi oblasti, vesti, kakšni koli zlorabi, pomeni odločno reči ne kakršni koli obliki klerikalizma. Zato se ne imejte za vladarje črede, vi niste gospodarji črede, čeprav bi morda drugi to bili ali bi to spodbujale navade kraja. Naj vas Božje ljudstvo, za katerega in h kateremu ste bili posvečeni, čuti kot očete in ne kot gospodarje, torej skrbne očete. Nihče vam ne sme izkazovati podrejenosti. V teh zgodovinskih okoliščinah se zdi, da po različnih področjih naraščajo določene težnje po »voditeljih«. Izkazati se kot močni možje, ki ohranjajo razdaljo in drugim ukazujejo, bi lahko bilo lažje in uspešno, a ni evangeljsko. Pogosto povzroči nepopravljivo škodo čredi, za katero je Kristus iz ljubezni dal življenje tako, da se je ponižal in izničil. Bodite torej možje revni z dobrinami in bogati z odnosi, nikoli trdi ali vzkipljivi, temveč prijazni potrpežljivi, preprosti in odprti.

Hotel bi vas prositi, da bi še posebej imeli pri srcu nekatere resničnosti:
Družine. Čeprav kaznovane s strani kulture, ki posreduje logiko začasnega in daje prednost pravicam posameznikov, ostanejo osnovne celice vsake družbe in osnovne Cerkve, kot domače Cerkve. Spodbujajte pripravo na zakon ter spremljanje družin. To bodo semena, ki bodo ob svojem času dajala sadove. Branite življenje spočetega kakor ostarelega. Podpirajte starše in stare starše pri njihovem poslanstvu.

Semenišča. To so vzgajališča za jutri. Tu ste doma. Pozorno preverite, da jih vodijo Božji možje, sposobni in zreli vzgojitelji, ki s pomočjo najboljših človeških znanosti zagotavljajo formacijo zdravih, odprtih, pristnih in iskrenih osebnosti. Prednost dajajte razločevanju poklicanosti, saj boste mladim s tem pomagali prepoznati Božji glas med tolikimi glasovi, ki odmevajo v ušesih ter v srcu.

Mladi. Njim bo torej posvečena bližnja sinoda. Prisluhnimo jim, pustimo se jim izzvati, sprejmimo njihove želje, dvome, kritike in krize. Prihodnost Cerkve so, prihodnost družbe so. Od njih je odvisen boljši svet. Če tudi se zdi, da so okuženi z virusom potrošništva in uživaštva, jih nikoli ne pošljimo v karanteno. Iščimo jih, prisluhnimo njihovemu srcu, ki prosi za življenje in prosi svobodo. Pogumno jim ponudimo evangelij.

Reveži. Imeti jih rad pomeni boriti se proti vsakršni revščini, tako duhovni kot materialni. Svoj čas in svoje moči posvetite zadnjim in ne bojte se umazati si rok. Kot apostoli dejavne ljubezni dosegajte človeška in bivanjska obrobja svojih škofij.

Čemur se je potrebno izogniti

In na koncu, dragi bratje, prosim vas, izogibajte se mlačnosti, ki vodi v povprečnost in lenobnosti. Izogibajte se tega. Izogibajte se nedejavnosti, ki beži pred žrtvami, pastoralne naglice, ki vodi v nepotrpežljivost, obilici dobrin, ki maliči evangelij. Ne pozabite, da hudič vstopa preko žepov. Želim pa vam sveti nemir za evangelij, edini nemir, ki prinaša mir. Zahvaljujem se vam, da ste me poslušali in vas blagoslavljam, vesel, da vas imam kot najdražje med brati. In prosim vas, ne pozabite moliti in moliti zame. Hvala.

Prisluhni govoru

Photogallery

Fotografije s srečanja
Sobota, 8. september 2018, 18:27