Papež v Litvi: Dežela gostoljubnosti. Biti most občestva in upanja

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče 25. apostolsko potovanje začenja v Litvi. Na vilenskem letališču je letalo s papežem pristalo ob 10.30. Prvi dogodek pa je bil namenjam državnim oblastem. Papež se je v predsedniški palači v Vilni najprej srečal s predsednico Litve ga. Dalio Grybauskaitejevo. Poleg zasebnega pogovora sta bila med drugim na programu tudi izmenjava darov in papežev podpis v častno knjigo. Na dvorišču predsedniške palače je sledilo srečanje s predstavniki litovskih oblasti, civilno družbo in diplomatskim zborom.

Narod z močno 'dušo', ki mu je pomagala vztrajati in graditi

V Litvi začeti romanje v baltske države je po papeževih besedah razlog za veselje in upanje, pri čemer je spomnil na Janeza Pavla II., ki je vse tri države obiskal pred 25. leti in Litvo imenoval »tiha pričevalka goreče ljubezni do verske svobode«.

Obisk Litve, kjer se bo papež mudil danes in jutri, se – kot je dejal – odvija v trenutku, še posebej pomembnem v življenju naroda, ki praznuje sto let razglasitve neodvisnosti: »Stoletje, zaznamovano s številnimi preizkušnjami in trpljenjem, ki ste jih morali prenašati (zapiranje, deportacije, tudi mučeništvo). Praznovati sto let neodvisnosti pomeni zaustaviti se nekoliko v času, obuditi spomin na preživeto, da bi se povezali z vsem tistim, kar vas je skovalo kot narod, ter najti ključe, ki vam bodo pomagali gledati na izzive sedanjosti in se usmeriti proti prihodnosti v ozračju dialoga in edinosti med vsemi prebivalci, na način, da ne bo nihče ostal izključen. Vsaka generacija je poklicana, da naredi za svoje bitke in vzpostavi odnos s preteklostjo ter v sedanjosti počasti spomin na očete. Ne vemo, kako bo jutri. Kar vemo, je, da je v vsaki dobi treba ohraniti 'dušo', ki jo je zgradila in ki ji je pomagala vsako situacijo bolečine in krivičnosti spremeniti v priložnost ter ohranjati živo in učinkovito korenino, ki je danes dala sadove. In ta narod ima močno 'dušo', ki mu je pomagala vztrajati in graditi!« Kot pravi litovska državna himna: »Da bi vsi narodi lahko črpali moč iz preteklosti« in gledali v sedanjost s pogumom.

Črpati moč iz preteklosti

Papež je v nadaljevanju spomnil, da je Litva skozi svojo zgodovino znala gostiti in sprejeti narode različnih etnij in verstev. Vsi so v tej deželi našli prostor za življenje: Litovci, Tatari, Poljaki, Rusi, Belorusi, Ukrajinci, Armenci, Nemci …; katoličani, pravoslavni, protestanti, starokatoličani, muslimani, judje … »Živeli so skupaj in v miru vse do prihoda totalitarnih ideologij, ki lomijo sposobnost sprejemanja in usklajevanja razlik, s tem ko sejejo nasilje in nezaupanje,« je zatrdil papež Frančišek. »Črpati moč iz preteklosti pomeni obuditi izvor in vedno ohranjati živo, kar najbolj pristnega in izvornega živi v vas in kar vam je omogočilo, da rastete in ne umrete kot narod,« in to so po papeževem prepričanju »strpnost, gostoljubnost, spoštovanje in solidarnost«.

Razlike spremeniti v mostove povezanosti

Ko gledamo svetovni scenarij, v katerem živimo, kjer naraščajo glasovi, ki sejejo ločitve in nasprotovanja – s tem pa velikokrat instrumentalizirajo negotovost in konflikte – ali ki razglašajo, da je edini možen način za zagotovitev varnosti in obstoja neke kulture v odstranitvi, izbrisu ali izgonu drugih, vi Litovci ponujate svojo izvirno besedo: »gostiti razlike«. Kot je dejal papež, se »preko dialoga, odprtosti in razumevanja« lahko te razlike spremenijo »v mostove povezanosti med evropskim vzhodom in zahodom«. To je lahko rezultat zrele zgodovine, ki jo Litovci kot narod ponujajo mednarodni skupnosti in predvsem Evropski uniji. Na svoji koži so namreč trpeli poskuse vsiljevanja enega samega modela, ki odstranjuje drugačno pod domišljavim verovanjem, da so privilegiji nekaterih nad dostojanstvom ostalih ali skupnega dobrega. Frančišek je navedel Benedikta XVI.: »Hoteti skupno dobro in si zanj prizadevati je zahteva pravičnosti in ljubezni … Bližnjega ljubimo toliko bolj učinkovito, kolikor bolj se trudimo za skupno dobro skladno tudi s svojimi stvarnimi potrebami« (Caritas in veritate,7). Vsi konflikti, ki se pojavijo, najdejo trajne rešitve pod pogojem, da so ukoreninjene v konkretni pozornosti do oseb, predvsem do najšibkejših, in v zavedanju poklicanosti, da »razširimo pogled za spoznanje večjega dobrega, ki prinaša koristi vsem« (Evangelii gaudium, 235).

Še naprej gojiti gostoljubnost

V tem smislu, črpati moč iz preteklosti pomeni posebno pozornost nameniti najmlajšim, ki ne le da so prihodnost, ampak so sedanjost tega naroda, če ostanejo povezani s koreninami naroda. »Narod, kjer mladi najdejo prostor za rast in delo, jim bo pomagal čutiti se kot protagonisti pri izgrajevanju družbenega in skupnostnega tkiva,« je poudaril Frančišek. To bo tudi vsem omogočilo, da bodo z upanjem dvignili pogled proti prihodnosti. »Litva, ki jo sanjajo, se ustvarja v stalnem iskanju podpiranja tistih politik, ki spodbujajo aktivno soudeležbo mladih v družbi. Brez dvoma, to bo seme upanja, kajti vodilo bo v dinamizem, s katerim bo 'duša' tega naroda še naprej dajala gostoljubnost: gostoljubnost do ostarelih, ki so živi spomin, do revnih in navsezadnje gostoljubnost do prihodnosti,« je izpostavil papež Frančišek in sklenil z zagotovilom, da si bo katoliška Cerkev še naprej soglasno prizadevala in delovala, da bi ta dežela lahko izpolnjevala svojo poklicanost »biti dežela-most občestva in upanja«.