Papež posvečenim osebam o ječanju in stanovitnosti. Reči »ne« žalosti.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Naj vas duh sveta ne prepriča v nekaj, kar niso živeli vaši predniki. Spominjajte se svojih mučencev. Jemljite vedno od njih, niso se bali. Ko sem danes govoril z škofi, vašimi škofi, so mi rekli: »Kako se lahko začne postopek za beatifikacijo za številne, za katere nimamo nobenih dokumentov, a vemo, da so mučenci? To je prava tolažba, res lepo slišati to. torej ta skrb za tiste, ki so tako pričevali. Svetniki so.

Škof je govoril brez odtenkov, frančiškani tako govorijo. »Danes je pogosto na različne načine na preizkušnji naša vera«, je rekel. On ni mislil, da nas preganjajo diktatorji, ne, ampak potem ko se odgovori na klic, pogosto ne čutimo več veselja ne v molitvi in niti v življenju v skupnosti.

Sekularni duh, dolgočasje glede vsega tega, kar zadeva skupnost je ta skušnjava druge generacije. Naši očetje so se borili, so trpeli, so bili zaprti, a mi nimamo več moči iti naprej. Računati moramo na to.

Knjiga apostolskih del opozarja: »Ne pozabite prvih dni.« Ne pozabite svojih prednikov, to je spodbuda, ki jo namenjam vam.

Celoten obisk vaše države je povzet v tem izrazu: »Kristus Jezus, naše upanje«. Skoraj na koncu tega dne imamo besedilo apostola Pavla, ki nas vabi k stanovitnosti v upanju.« »To povabilo pa izreče potem, ko nam je oznanil Božje sanje za vsako človeško bitje, še več, za vse stvarstvo, to je, da »vse pripomore k dobremu njim, ki ljubijo Boga« (Rim 8,28); »naravna« vse stvari, bi bil dobeseden prevod.« Danes bi rad z vami podelil nekatere značilne poteze tega upanja, poteze, ki smo jim mi duhovniki, semeniščniki, posvečeni in posvečene, poklicani živeti.

Ječanje

Predvsem je Pavel, preden nas je povabil k upanju, trikrat ponovil besedo »ječati«: ječi stvarstvo, ječijo ljudje, ječi Sveti Duh v nas (prim. 22-23.26). Ječi se zaradi sužnosti pokvarjenosti, zaradi hrepenenja po polnosti. Danes se je dobro vprašati, če je to ječanje navzoče v nas, ali pa v našem mesu nič več ne vpije, ne hrepeni po živem Bogu. Rukanje žejne košute med pomanjkanjem vode, bi moralo biti naše iskanje Božje globine, resnice in lepote. Mi nismo Božji funkcionarji. Morda nas je blagostanje družbe naredilo preveč nasičene, napolnjene z uslugami in dobrinami, zato smo obteženi z vsem in polni niča; morda nas je napravilo omamljene in zapravljive, vendar ne izpolnjene. To je še slabše, večkrat ne čutimo lahkote po več. Mi, možje in žene posebne posvetitve smo tisti, ki si nikoli ne smemo dovoliti, da bi izgubili to ječanje, ta nemir srca, ki samo v Gospodu najde počitek. Ta nemir srca. Nobena neposredna informacija, nobeno takojšnje virtualno sporočanje nam ne more odvzeti konkretnega časa, da bi se zadržali, si izborili – o tem namreč gre, o nenehnem prizadevanju – vsakodnevni pogovor z Gospodom preko molitve in češčenja. Gre zato, da gojimo svojo željo po Bogu, kakor je zapisal sv. Janez od Križa Takole je rekel: »Bodi vztrajen v molitvi in je ne opuščaj tudi sredi zunanjih opravil. Bodisi ko ješ ali piješ, bodisi ko govoriš ali imaš opravka z laiki, ali karkoli počneš, si vedno želi Boga in imej v Njem ljubezen svojega srca« (Nasveti za dosego popolnosti 9).

To ječanje prihaja tudi iz zrenja sveta ljudi, saj je poziv k polnosti zaradi nepotešenih potreb naših najrevnejših bratov, zaradi pomanjkanja smisla življenja mlajših, zaradi osamljenosti ostarelih, zaradi nasilja nad okoljem. Je ječanje, ki se skuša organizirati, da bi vplivalo na dogajanja nekega naroda, mesta in sicer ne kot pritisk ali izvajanje oblasti, temveč kot služenje. Krik našega ljudstva se nas mora dotakniti, kakor Mojzesa, kateremu je Bog razodel trpljenje svojega ljudstva med srečanjem pred gorečim grmom (prim. 2Mz 3,9). Poslušanje Božjega glasu v molitvi, nam da videti, slišati, poznati bolečino drugih, da bi jih lahko osvobodili. Prav tako se nas mora dotakniti to, da je naše ljudstvo prenehalo ječati, prenehalo iskati vodo, ki poteši žejo. Je pa tudi trenutek razločevanja, kaj namreč omrtviči glas naših ljudi.

Krik, zaradi katerega v molitvi in češčenju iščemo Boga, je isti, zaradi katerega poslušamo jadikovanje naših bratov. Oni »upajo« v nas, zato je potrebno, izhajajoč iz pozornega razločevanja, organiziranja ter načrtovanja, da smo drzni in ustvarjalni pri svojem apostolatu. Naj naša navzočnost ne bo prepuščena improvizaciji, temveč naj odgovori na potrebe Božjega ljudstva, torej naj bo kvas v množici.

Stanovitnost

Apostol pa tudi govori o stanovitnosti. To je druga beseda, ki jo uporablja. Stanovitnost v trpljenju, stanovitnost v vztrajanju pri dobrem. To pomeni biti osredinjeni v Bogu, biti trdno zakoreninjeni v Njem, biti zvesti njegovi ljubezni.

Vi, najstarejši – kako ne omeniti msgr. Sigitasa Tamkeviciusa? – bi lahko pričevali o tej stanovitnosti v trpljenju, v tem »upanju proti vsakemu upanju«. Nasilje, ki so ga uporabili proti vam, ker ste branili civilno in versko svobodo. Nasilje obrekovanja, zapora ter deportacije niso mogli premagati vaše vere v Jezusa Kristusa, Gospoda zgodovine. Zaradi tega nam imate veliko za povedati ter nas poučiti, pa tudi veliko za predlagati, ne da bi pri tem obsojali navidezno slabost mlajših. In vi mlajši, ko se pred majhnimi frustracijami, ki vam jemljejo pogum, nameravate zapreti sami vase, torej da bi se zatekli v obnašanje ter beg, ki nista v skladu z vašim posvečenjem, iščite svoje korenine in poglejte na pot, ki so jo prehodili najstarejši. Upam, da so tu mladi. Ponavljam mlajšim: In vi mlajši, ko se pred majhnimi frustracijami, ki vam jemljejo pogum, nameravate zapreti sami vase, torej da bi se zatekli v obnašanje ter beg, ki nista v skladu z vašim posvečenjem, iščite svoje korenine in poglejte na pot, ki so jo prehodili najstarejši. Bolje je, da greste po drugi poti, kot da bi živeli v povprečnosti. Še je čas, vrata so odprta. Ravno stiske so tiste, ki so zarisale odločilne poteze krščanskega upanja, saj če je samo človeško upanje, smo lahko zaradi poloma lahko razočarani in potlačeni, enako pa se ne zgodi s krščanskim upanjem, ki je bolj preizkušeno v prestajanju stisk.

Res je, da so danes drugi časi in živimo v drugačnih strukturah, je pa tudi res, da so ti nasveti bolje prevzeti, če se ti, ki so živeli te trde preizkušnje, ne zaprejo, ampak jih podelijo med skupnimi trenutki. Njihove pripovedi niso polne nostalgije po preteklih časih, ki se jih predstavlja kot boljše in tudi ne prikrite obtožbe do tistih, ki so strukturno šibkejši. Zaloga stanovitnosti neke skupnosti učencev je učinkovita, ko zna vključevati, kakor tisti pismouk iz evangelija, tako novo in staro (prim. Mt 13,52), ko se zaveda, da je preživeta zgodovina korenina, da bo drevo lahko cvetelo.

Identificirati se s Kristusom

In končno, gledati na Kristusa Jezusa, kot na naše upanje pomeni, identificirati se z Njim, skupno biti udeležen pri njegovi usodi. Za apostola Pavla se upanje na zveličanje ne ustavi samo pri negativnem vidiku, – osvoboditev iz notranje ali zunanje stiske, svetne ali eshatološke – ampak je poudarek na nečem zelo pozitivnem: na udeležbi pri veličastnem Kristusovem življenju (prim. 2Tim 4,18), udeležbi pri slavnem kraljestvu in odrešenju telesa (prim. Rim 8,23-24). Gre za to, da zaslutimo skrivnost edinega in neponovljivega Božjega načrta, ki ga ima za vsakega. Saj ni nikogar, ki nas pozna ali nas je poznal tako v globino kot le Bog, zato nas je namenil za nekaj, kar se zdi nemogoče, saj stavi brez možnosti, da se moti, na to, da bomo ponovno upodobili podobo njegovega Sina. On je namreč svoja pričakovanja postavil v nas, zato mi upamo vanj.

»Mi«

Ta »nas«, ki vključuje in prerašča in presega »jaz«, saj nas Gospod kliče, opravičuje in poveličuje skupaj, tako skupaj, da vključi vse stvarstvo. Večkrat smo preveč poudarili osebno odgovornost, da je skupnostna razsežnost postala le ozadje, samo okras. Toda Sveti Duh nas ponovno zbira, spravlja naše razlike ter poraja nove dinamike, da bi dal zagon poslanstvu Cerkve.

To svetišče, v katerem smo se zbrali se imenuje po sv. Petru in Pavlu. Oba apostola sta se zavedala zaklada, ki jima je bil dan. Oba sta bila, v različnih trenutkih in na drugačen način povabljena, da »odrineta na široko«. Na barki Cerkve smo vsi in vedno skušamo vpiti Bogu, da bi bili stanovitni sredi stisk in bi imeli Kristusa za tistega, h kateremu upamo. Ta barka ve, da je v središču njenega poslanstva oznanilo tega slavnega upanja, ki je namreč navzočnost Boga sredi njegovega ljudstva v vstalem Kristusu, ki se bo nekega dne, ki ga s tesnobo pričakuje vse stvarstvo, razodel v Božjih otrocih. Naprej nas žene ta izziv, ki je poslanstvo evangeliziranja. To je razlog našega upanja in našega veselja.

Žalost je duhovna bolezen

Kolikokrat najdemo duhovnike, posvečene žalostne. Žalost je duhovna bolezen. Žalostni, ker ne vejo, ker ne najdejo, ker niso zaljubljeni v Gospoda. Pustili so življenje, poroko, hoteli so hoditi za Gospodom, sedaj so se pa utrudili in se je pojavila žalost. Ko se zalotite žalostni se ustavite, poiščite pametnega duhovnika, pametno sestro. Ne pametno, ker ima izobrazbo. Razumno, ker je bila sposobna iti naprej v ljubezni. Pojdite prositi za nasvet. Ko se začne ta žalost, lahko prerokujemo, da če ne bo pravočasno ozdravljena, bo iz vas napravila devičnike in devičice, moške in ženske, ki niso rodovitni. Te žalosti se bojte. Hudič jo seje.

Stanovitni sredi stisk

Na barki Cerkve smo vsi in vedno skušamo vpiti Bogu, da bi bili stanovitni sredi stisk in bi imeli Kristusa za tistega, h kateremu upamo. Ta barka ve, da je v središču njenega poslanstva oznanilo tega slavnega upanja, ki je namreč navzočnost Boga sredi njegovega ljudstva v vstalem Kristusu, ki se bo nekega dne, ki ga s tesnobo pričakuje vse stvarstvo, razodel v Božjih otrocih. Naprej nas žene ta izziv, ki je poslanstvo evangeliziranja. To je razlog našega upanja in našega veselja.

Dandanes bodo to morje vedno novi »scenariji« in izzivi te Cerkve v izhodu. Ponovno se moramo vprašati, kaj od nas zahteva Gospod? Ponovno se moramo vprašati, kaj nas prosi Gospod? Katera obrobja potrebujejo našo navzočnost, da jim prinesemo luč evangelija? Če ni tako, kdo nam bo verjel, da je Jezus Kristus naše upanje? Samo zgled našega življenja bo pokazal razlog našega upanja vanj.