Papež med pogovorom z novinarji Papež med pogovorom z novinarji 

Papež novinarjem o vtisih s potovanja ter podpisu začasnega sporazuma s Kitajsko

Papež Frančišek se je včeraj ob 21.20 vrnil z apostolskega potovanja v baltskih državah. Kot je v navadi, je med povratnim letom potekala novinarska konferenca, ki je v prvi vrsti namenjena vprašanjem, ki so povezana z apostolskim potovanjem. Ker je bilo le-teh malo, je sveti oče spregovoril o nekaterih trenutkih, ki so ga v teh dneh posebej nagovorili. Omenil je trpljenje ljudi zaradi diktatur, sovraštvo do vere ter izrazil veselje nad resničnim ekumenizmom, ki ga je mogel doživeti. Beseda je tekla tudi o mladih, prav tako pa je odgovoril na vprašanje glede zlorab ter podpisa začasnega sporazuma med Svetim sedežem in Kitajsko.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Prva tri vprašanja so papežu Frančišku zastavili novinarji iz držav, ki so ga v teh dneh gostile. Novinarka iz Litve se je navezala na njegove besede v Vilni, ko je dejal, da morajo biti Litovci most med vzhodom in zahodom. Poudarila je, da ni lahko biti most, saj drugi vedno hodijo preko tebe, zato jo je zanimalo, na kaj je papež mislil s to prispodobo.

Litva - most med vzhodom in zahodom?

»Jasno je, da ste danes, s političnega vidika, del zahoda, Evropske unije in ste veliko storili, da ste vstopili vanjo. Prav tako imate odnose z Natom, to pomeni, da pripadate zahodu. Če pogledate na vzhod, pa je tam vaša zgodovina: težka zgodovina, s strani Ruskega imperija. Del tragične zgodovine je prišel tudi z zahoda, s strani Nemcev in Poljakov, predvsem zaradi nacizma. Zato, da bi bili most, je potrebna trdnost. Ne le trdnost pripadnosti zahodu, ampak je potrebna lastna identiteta. Zavedam se, da je položaj baltskih držav vedno v nevarnosti. Obstaja strah pred okupacijo, saj vas sama zgodovina spominja na to. Prav imate, ko pravite, da ni lahko, vendar pa je to tekma, ki jo je potrebno igrati vsak dan, korak za korakom: preko kulture in dialoga. Vendar pa to ni lahko in mislim, da bi vam morali biti vsi mi pri tem biti blizu.«

Vprašanje identitete emigrantov: vračati se h koreninam

Naslednje vprašanje se je nanašalo na papeževe besede o pomenu korenin in identitete. Veliko prebivalcev iz Litve, Latvije in Estonije je namreč emigriralo v bogatejše države in poganjajo korenine drugod. Latvijskega novinarja je zanimalo, kaj bi morali po papeževem mnenju glede tega storiti voditelji baltskih držav ter vsak državljan osebno.
Sveti oče je odgovoril, da v Argentini ni poznal priseljencev iz Latvije in Estonije, medtem ko je bilo Litovcev kar precej. »In tja prinašajo kulturo, zgodovino in so odločni pri dvojnem prizadevanju, da bi se vključili v novo državo in tudi da bi ohranili svojo identiteto. Ob njihovih praznikih nosijo tradicionalna oblačila, pojejo tradicionalne pesmi in kadar morejo, se vračajo v domovino na obisk. Menim, da jih boj za to, da bi ohranili identiteto, zelo krepi. Vi imate močno identiteto. Identiteto, ki se je oblikovala v trpljenju, obrambi in delu ter v kulturi. Za to, da bi identiteto ohranili, se je potrebno vračati h koreninam. Gre za pripadnost ljudstvu in to je potrebno prenesti. Korenine je potrebno prenesti novim generacijam in sicer z vzgojo in dialogom, predvsem med starimi in mladimi. To morate storiti, saj je identiteta vsakogar zaklad.«    

Denarja: en mesec za orožje ali eno leto za hrano za vse lačne?

»Nevarnost orožja: danes je višina stroškov za nakup orožja po svetu škandalozna. Rekli so mi, da bi denar, ki se ga v enem mesecu porabi za orožje, zadoščal, da bi imeli vsi lačni na svetu eno leto dovolj hrane. Ne vem, če je res, vendar je grozno. Trgovina z orožjem in tudi tihotapljenje orožja je ena največjih pokvarjenosti. In pri tem naj bi šlo za logiko obrambe. Menim, da mora imeti država razumno in ne nasilno obrambno vojsko. Na ta način je obramba legitimna in tudi častna. Problem nastane takrat, ko postane nasilna, nerazumna in potekajo vojne ob mejah. Po svetu imamo veliko takšnih primerov, ne le na vzhodu Evrope, ampak tudi na drugih celinah: prepira se zaradi oblasti, da bi kolonizirali določeno državo.
Drugič: upravičeno, razumno je imeti vojsko za obrambo meja, saj je to del časti; tako kot je upravičeno imeti ključ od hiše.«

Preudarna odprtost do migrantov in integracija

Naslednje vprašanje se je nanašalo na odprtost do migrantov. Papež je povedal, da je le-ta v baltskih državah precej napredna, pri čemer je spomnil, da so tudi predsedniki v svojih govorih pogosto uporabili besedi »sprejem« in »odprtost«. Kot že večkrat, je ponovno poudaril, da je poleg preudarne ter dobro premišljene odprtosti ključnega pomena integracija.

Posebej pomenljivi trenutki obiska: muzej - zapor, krutost …

Po tem, ko so novinarji končali z vprašanji, povezanimi z apostolskim potovanjem, je sveti oče spregovoril o nekaterih trenutkih, ki so bili zanj v dneh obiska baltskih držav posebej pomenljivi. Najprej se je zaustavil ob zgodovini, ki je zaznamovana z okupacijami, diktaturami, hudodelstvi in deportacijami. »Ko sem obiskal muzej v Vilni: "muzej" je beseda, ob kateri pomislimo na Louvre … ne, tisti muzej je zapor, v katerega so pripeljali tiste, ki so jih zaprli iz političnih ali verskih razlogov. Videl sem celice, ki so bile velike kot ta sedež, kjer so bili lahko samo stoje; mučilne celice … Videl sem kraje mučenja, kamor so v mrazu, ki je v Litvi, vodili gole zapornike, nanje zlivali vodo in jih pustili stati na mrazu, da bi jih zlomili. Nato sem vstopil v veliko dvorano usmrtitev. Zapornike so tja privedli s silo, jim zlomili tilnik ter jih dali na tekoči trak, ki je vodil do tovornjaka, s katerim so jih odpeljali v gozdove. Vsak dan so jih umorili približno 40, na koncu jih je bilo skupno okrog 15.000. To je del zgodovine Litve, pa tudi drugih držav. Zatem sem šel v geto, kjer je bilo umorjenih na tisoče judov. Nato do muzeja v spomin na obsojene, umorjene, mučene, deportirane. Po pravici vam povem, da sem bil tisti dan notranje razrušen. Vse to mi je dalo misliti o krutosti.«

… krutost, ki ni končana

»Vendar pa vam povem, da glede na informacije, ki jih imamo danes, krutost ni končana. Isto krutost danes najdemo v mnogih zaporih; tudi prenapolnjenost zaporov je nekakšen način mučenja, ko ni mogoče živeti z dostojanstvom. Potem smo po televiziji videli krutost teroristov Isisa: ko so jordanskega pilota živega zažgali, prerezali vrat koptskim kristjanom na obali Libije in mnogo drugih. Danes krutost ni končana, izvaja se po vsem svetu. In to sporočilo želim dati vam kot novinarjem: to je škandal, velik škandal v naši kulturi in družbi.«

Velika vera, ki se rodi iz mučeništva

»Naslednja stvar, ki sem jo videl v teh treh državah, je sovraštvo do religije, katerekoli. Sovraštvo. Videl sem škofa jezuita, ki je bil deportiran v Sibirijo za deset let in potem v drugo koncentracijsko taborišče, in zdaj, ko je ostarel, je nasmejan … Mnogi možje in žene so bili zato, ker so branili svojo vero, ki je bila njihova identiteta, mučeni in deportirani v Sibirijo ali umorjeni. Vera teh treh držav je velika, je vera, ki se rodi prav iz mučeništva, in to je ena od stvari, ki ste jo morda videli, ko ste kot novinarji govorili z ljudmi.«

Resnični ekumenizem

Sveti oče je zatem spomnil še na ekumensko življenje, ki je po njegovih besedah v baltskih državah razširjeno kot nikjer drugje: »Resnični ekumenizem med luterani, baptisti, anglikanci in tudi pravoslavnimi. Videli smo, da so bratje, ki so si blizu. Ekumenizem ima tam svoje korenine.«

Mladi ogorčeni zaradi hinavščine in nedoslednosti odraslih

V nadaljevanju je papež spregovoril o mladih ter svoje razmišljanje povezal s prvim vprašanjem novinarja, ki se ni nanašalo na potovanje, ampak na zlorabe: »Mladi so ogorčeni zaradi hinavščine odraslih. Ogorčeni so zaradi vojn, zaradi nedoslednosti, zaradi korupcije. In k temu spadajo tudi spolne zlorabe. Res je, da gre za obsodbo Cerkve in vsi poznamo statistike, ne bom jih navajal na tem mestu. Tudi če bi bil le en duhovnik, ki bi zlorabil otroka, je to pošastno, saj je Bog tega človeka izbral, da bi otroke vodil k Bogu in ne da bi jih uničil. Današnje srečanje z mladimi je bilo zelo jasno: želijo, da se jim prisluhne.«

Dejanja iz preteklosti presojati s hermenevtiko tedanjega časa

Zatem je sveti oče ponovno spomnil, da je potrebno dejanja, ki so se zgodila v preteklosti, presojati s hermenevtiko tedanjega in ne sedanjega časa, kar velja tudi za spolne zlorabe. V 70-ih letih prejšnjega stoletja je bilo veliko duhovnikov, ki so zapadli v to pokvarjenost in takrat so se spolne zlorabe prikrivale. Vendar ko se je Cerkev tega začela zavedati, se je odločno odzvala. »V zadnjem času sem prejel zelo veliko obsodb, ki jih je izrekla Kongregacija za nauk vere in sem vedno rekel, naj nadaljujejo. Nikoli, nikoli nisem po pravnomočni sodbi podpisal nobene pomilostitve. Glede tega ni pogajanja.«

Začasni sporazum s Kitajsko in škofje

V zadnjem odgovoru na novinarska vprašanja pa je sveti oče predstavil nekatere vidike glede začasnega sporazuma med Svetim sedežem in Kitajsko: »To je proces, ki traja že veliko let; dialog med vatikansko in kitajsko komisijo, da bi uredili imenovanje škofov. Vatikanska ekipa je trdo delala. Želim omeniti nekaj imen: msgr. Celli, p. Rota Graziosi in vatikanski državni tajnik, kardinal Parolin, ki je zelo predan: do vejice natančno preuči vse dokumente in to mi da zelo veliko gotovost. … Veste, da pri sklepanju mirovnega sporazuma ali pogajanjih obe strani vedno nekaj izgubita; obe strani. In se gre naprej. V tem primeru je šlo za dva koraka naprej in enega nazaj, dva naprej, enega nazaj; nato je preteklo več mesecev brez pogovorov, zatem pa je prišel Božji čas, ki spominja na kitajski čas: počasi. To je modrost, modrost Kitajcev. Posamezne primere škofov je vatikanska komisija pozorno preučila, jaz pa sem odgovoren za končni podpis dosjejev.« Glede začasnega sporazuma pa je papež povedal, da so mu predlagali različne osnutke, o katerih so se pogovorili ter šli naprej s pogajanji.

Ne gre za improvizacijo, ampak za pot, ki traja več kot deset let

Ob koncu je papež Frančišek poudaril, da gre pri sporazumu tudi za trpljenje ter spomnil na katoličane, ki so trpeli in bodo še trpeli. Po njegovih besedah je njihova vera zelo močna in tudi sami mu pišejo, da je to, kar pravi Sveti sedež, kar pravi Peter, to, kar pravi Jezus: mučeniška vera teh ljudi se danes nadaljuje. »Jaz sem tisti, ki sem podpisal sporazum. Jaz sem tisti, ki je odgovoren. Ostali, ki sem jih omenil, so delali več kot deset let. Ne gre za improvizacijo, gre za pot, za resnično pot.«  

Prisluhni novinarski konferenci
Sreda, 26. september 2018, 10:35