Papež v Agloni: Kakor Marija, ostanimo trdni in stoje

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

»Mater se izkaži!«

Lahko bi rekli, da se to, o čemer pripoveduje sv. Luka na začetku knjige Apostolskih del, danes tukaj ponavlja: tesno smo povezani, molimo ter smo v družbi Marije, naše Matere (prim. 1,14). Danes vzemimo za svoje geslo tega obiska: »Mater se izkaži!«, pokaži, na katerem kraju še naprej prepevaš Magnificat, na katerih krajih najdemo tvojega križanega Sina, da bi pri njegovih nogah našli tvojo trdno prisotnost.
Janezov evangelij poroča le o dveh situacijah, v katerih se Jezusovo življenje prekriža z življenjem njegove Matere: to sta odlomek svatbe v Kani (prim. 2,1-12) ter ta, ki smo ga pravkar prebrali, Marija ob vznožju križa (prim. Jn 19,25-17). Zdi se, da nam evangelist želi pokazati Jezusovo Mater v teh življenjskih situacijah, ki se zdita na prvi pogled nasprotni: veselje poroke in bolečina zaradi sinove smrti. Medtem ko prodiramo v skrivnost Besede, naj nam Ona pokaže, katera je dobra novica, ki jo želi Gospod podeliti z nami.

Marija se izkaže blizu tistim, ki trpijo

Prva stvar, ki jo zapiše evangelist, je ta, da Marija »trdno stoji« ob svojem Sinu. Ne gre za lahkoten, izmikajoč se in še toliko manj boječ način. Je, odločno, »pribita« ob vznožju križa, z držo svojega telesa izraža, da je nič in nihče ne bi mogel premakniti s tistega mesta. Marija se izkaže predvsem takole: blizu tistim, ki trpijo, tistim, od katerih ves sveti beži, blizu tudi tistim, ki so v sodnem procesu, ki jih vsi obsojajo, ki so deportirani. Niso le zatirani ali izkoriščani, ampak se nahajajo neposredno »izven sistema«, na robu družbe (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 53). Z njimi je tudi Marija, pribita na križ nerazumevanja in trpljenja.

Kakor Marija, ostanimo trdni in stoje

Marija nam kaže tudi način, na katerega naj bomo blizu v teh stvarnostih; ne gre za to, da gremo na sprehod ali kratek obisk, niti ne za t.i. »solidarnostni turizem«. Potrebno je, da tisti, ki trpijo zaradi bolečine, čutijo, da smo ob njih ter na njihovi strani, na trden, stalen način; vsi tisti, ki jih družba škartira, morejo izkusiti nežno bližino te Matere, saj v tistem, ki trpi, ostajajo odprte rane njenega Sina Jezusa. Ona se je tega naučila ob vznožju križa. Tudi mi smo poklicani, da se »dotaknemo« trpljenja drugih. Pojdimo naproti svojemu ljudstvu, da bi ga potolažili in spremljali; ne bojmo se izkusiti moči nežnosti in se vplesti ter si zaplesti življenje za druge (prim. Ibid., 270). In, kakor Marija, ostanimo trdni in stoje: s srcem, usmerjenim k Bogu, in pogumni, ponovno vzdignimo tiste, ki so padli, dvignimo ponižne, pomagajmo, da bi se prenehale kakršnekoli situacije zatiranja, zaradi katerih živijo kot križani.

Biti poleg drugega še ne pomeni sprejeti ga

Jezus pokliče Marijo, da bi sprejela ljubljenega učenca za svojega sina. Besedilo nam pove, da sta bila skupaj, vendar pa se Jezus zaveda, da to ni dovolj, da drug drugega nista sprejela. Lahko se zgodi, da smo poleg mnogih oseb, z njimi lahko tudi delimo isto bivališče, četrt ali delo; lahko smo iste vere, zremo in se veselimo istih skrivnosti, a ne sprejemamo, ne udejanjamo ljubečega sprejemanja drugega. Koliko zakoncev bi lahko povedalo svojo zgodbo o tem, ko so drug poleg drugega, vendar pa niso skupaj; koliko mladih z bolečino občuti to oddaljenost med odraslimi; koliko ostarelih čuti, da so ravnodušno oskrbovani, ne pa ljubeče negovani in sprejeti.

Marija se izkaže kot žena, ki je odprta za odpuščanje

Res je, da nas je včasih, ko smo se odprli drugim, to zelo bolelo. Prav tako je res, da je v naših političnih stvarnostih zgodovina boja med ljudstvi še vedno boleče sveža. Marija se izkaže kot žena, ki je odprta za odpuščanje, za to, da da na stran zamere in nezaupanje; ne toži nad tem, »kaj bi lahko bilo«, če bi prijatelji njenega Sina, duhovniki njenega ljudstva ali oblastniki drugače ravnali; ne dopusti, da bi jo premagala nemoč ali razočaranje. Marija verjame Jezusu in sprejme apostola, saj so odnosi, ki nas ozdravljajo in osvobajajo tisti, ki nas odpirajo za srečanje in bratstvo z drugimi, ker v drugem odkrijejo Boga samega (prim. Ibid., 92). Msgr. Sloskans, ki počiva tukaj, je po tem, ko je bil aretiran in poslan daleč stran, svojim staršem napisal: »Iz dna srca vas prosim: ne dovolite, da bi maščevanje ali jeza našla prostor v vašem srcu. Če bi ju dopustili, ne bi bili pravi kristjani, ampak fanatiki.« V časih, v katerih se zdi, da se ponovno vračajo miselnosti, ki vabijo, da ne bi zaupali drugim, ki nam želijo s statistikami pokazati, da nam bo bolje, da bomo živeli v večjem blagostanju in varnosti, če bomo sami, nas Marija in apostoli te zemlje vabijo, da bi sprejeli, ponovno stavili na brata, na vsesplošno bratstvo.

Marija se izkaže kot žena, ki se pusti sprejeti

Marija pa se izkaže tudi kot žena, ki se pusti sprejeti, ki ponižno sprejme, da postane del učenčevega življenja. Na svatbi, kjer so ostali brez vina in ki je bila v nevarnosti, da bi se končala polna obredov, vendar pa prazna ljubezni in veselja, je bila Marija tista, ki je strežnikom naročila, naj storijo, kar koli jim bo Jezus rekel (prim. Jn 2,5). Zdaj se kot pokorna učenka pusti sprejeti, se preseli, se prilagodi ritmu mlajšega. Harmonija vedno stane, ko smo različni, ko nas leta, zgodbe in okoliščine vodijo v načine čutenja, mišljenja in delovanja, ki se na prvi pogled zdijo nasprotni. Ko z vero prisluhnemo zapovedi, naj sprejemamo in smo sprejeti, je mogoče izgraditi enost v različnosti, saj nas razlike ne ovirajo ali ločujejo, ampak moremo gledati onkraj, videti druge v njihovem najglobljem dostojanstvu, kot otroke istega Očeta (prim. Veselje evangelija, 228).

Marija nam želi podariti svoj pogum in ponižnost

Kakor med vsako evharistijo, se tudi med današnjo spominjamo tistega dne. Ob vznožju križa nas Marija spominja na veselje nad tem, da smo bili priznani kot njeni otroci, in njen Sin nas vabi, naj jo vzamemo domov, naj jo postavimo v središče svojega življenja. Ona nam želi podariti svoj pogum, da bi stali trdno na tleh; svojo ponižnost, ki ji dopušča, da se prilagodi koordinatam vsakega trenutka zgodovine; in povzdigne svoj glas za to, da bi si v tem njenem svetišču vsi prizadevali sprejemati brez diskriminacije in bi vsi v Latviji vedeli, da smo pripravljeni dajati prednost najrevnejšim, ponovno dvigniti tiste, ki so padli ter sprejeti druge takšne, kakršni pridejo in kakršni so.

Ob koncu svete maše v Agloni pa je papež Frančišek zbrane vernike nagovoril z  naslednjimi besedami:
»Dragi bratje in sestre, ob koncu te slovesnosti se zahvaljujem vašemu škofu za besede, ki mi jih je namenil. Prav tako se želim iz srca zahvaliti vsem tistim, ki so na različne načine sodelovali pri tem obisku. Posebno globoko hvaležnost izražam predsedniku republike in državnim oblastem za njihov sprejem. Sveti Božji Materi na tej "marijanski zemlji" podarjam poseben rožni venec: naj vas Devica vedno varuje in spremlja.«