Papež prispel v Estonijo: Marijina dežela – dežela spomina in rodovitnosti

Andreja Červek – Vatikan

V govoru estonskim oblastem je Frančišek spomnil, da se Estonija že stoletja imenuje Marijina dežela, Maarjamaa. Ime, ki ne le da pripada njeni zgodovini, ampak je tudi del njene kulture. Papež je dejal, da misel na Marijo, vanj prikliče dve besedi: spomin in rodovitnost. »Ona je žena spomina, ki predstavlja vse, kar je živo, kakor zaklad v njenem srcu (glej Lk 2,19); rodovitna mati rojeva življenje svojega Sina.« In zato je papežu tudi všeč razmišljati o Estoniji kot deželi spomina in rodovitnosti.

Dežela spomina

Estonski narod je moral preživeti težka obdobja trpljenja in stiske. Boji za svobodo in neodvisnost, o katerih se je vedno razpravljalo ali se ju ogrožalo. Pa vendar, v zadnjih petindvajsetih letih, je estonska družba opravila ogromne korake in država, čeprav majhna, se danes nahaja na vrhu lestvice indeksa človekovega razvoja, pri čemer je papež navedel inovativnost, visoko raven svobode tiska, demokracijo in politično svobodo. Poleg tega je Estonija okrepila vezi sodelovanja in prijateljstva z različnimi državami. »Če upoštevamo vašo preteklost in vašo sedanjost, najdemo motive za gledanje v prihodnost z upanjem pred novimi izzivi, ki so pred vami. Biti dežela spomina pomeni znati se spominjati, da je mesto, ki ste ga danes dosegli, posledica truda, dela, duha in vere vaših očetov. Gojiti hvaležen spomin omogoča identificirati vse rezultate, ki jih danes uživate, z zgodovino moških in žensk, ki so se borili, da je ta svoboda postala mogoča, in ki vas poziva, da se ji poklonite in odprete poti za tiste, ki bodo še prišli.«

Dežela rodovitnosti

V nadaljevanju je papež spregovoril o Estoniji kot deželi rodovitnosti. Navedel je besede iz apostolske spodbude Veselje evangelija: »Človeštvo trenutno doživlja zgodovinski preobrat, ki ga lahko vidimo ob napredku na različnih področjih. Hvalevredni so uspehi, ki prispevajo k blaginji ljudi« (Evangelii gaudium, 52). Pa vendar, kot je izpostavil, blaginja ni vedno sinonim za dobro življenje.

Medosebne, medgeneracijske in medkulturne vezi

»Eden od pojavov, ki ga lahko opazujemo v naših tehnokratskih družbah, je izguba življenjskega smisla, veselja do življenja; počasno in tiho ugašanje zmožnosti čudenja, kar ljudi pogosto potisne v eksistencialni napor,« je poudaril. »Zavedanje, da pripadamo in se borimo za druge, da smo ukoreninjeni v narodu, kulturi, družini, se lahko počasi izgublja in s tem predvsem mlade prikrajša za korenine, iz katerih se gradita lastna sedanjost in lastna prihodnost, saj se s tem prikrajša tudi za zmožnost sanjati, tvegati in ustvarjati. Vse zaupanje položiti v tehnološki razvoj kakor edino možno razvojno pot lahko povzroči izgubo zmožnosti ustvarjanja medosebnih, medgeneracijskih in medkulturnih vezi tistega vitalnega tkiva, ki je tako zelo pomembno, da se čutimo del drug drugega in soudeleženci skupnega projekta v najširšem smislu besede. Posledično, ena od pomembnih odgovornosti, ki jo imajo osebe z družbenimi, političnimi, vzgojnimi in verskimi funkcijami je ravno v načinu, kako postajamo obrtniki vezi.«

Rodovitnost naroda je odvisna od odnosov

Rodovitna zemlja zahteva scenarije, s katerimi lahko ukorenini in ustvari vitalno mrežo, ki članom skupnosti pomaga čutiti se doma. »Ni slabše odtujenosti, kakor izkusiti, da nimamo korenin, da ne pripadamo nikomur. Zemlja bo rodovitna, narod bo dal sadove in bo zmožen ustvariti prihodnost samo v takšni meri, v kakršni bo dal življenje odnosom pripadnosti med svojimi člani, v kakršni meri ustvarja vezi integracije med generacijami in različnimi skupnostmi, ki ga sestavljajo; in tudi v meri, v kakršni bo zlomil spirale, ki zamegljujejo čute ter nas vedno bolj oddaljujejo drug od drugega. V tem trudu, dragi prijatelji, vam želim zagotoviti, da lahko vedno računate na podporo in pomoč katoliške Cerkve, majhne skupnosti med vami, a ki ima veliko volje za prispevanje k rodovitnosti te dežele,« je sklenil papež Frančišek.