Papež odgovarjal na vprašanja mladih Italijanov: Ne dovolite, da bi vam ukradli sanje!

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

23-letna Letizia in 21-letni Lucamatteo sta izrazila dva vidika istega iskanja, ki sta povezana z izgradnjo osebne identitete ter lastnih sanj. Papež Frančišek je na njuni razmišljanji odgovoril z naslednjimi besedami:

Današnje sanje morate preoblikovati v stvarnost prihodnosti

»Letizia, omenila si besedo, ki je zelo pomembna, to je "sanje". Oba sta omenila še drugo besedo, ki je prav tako pomembna: "strah". Ti dve besedi nas bosta malo razsvetlili. Sanje so pomembne. Ohranjajo širok naš pogled, pomagajo nam objeti obzorje, gojiti upanje v vsakršnem dejanju. In sanje mladih so izmed vseh najpomembnejše. Mlada oseba, ki ne zna sanjati, je omrtvičena. Ne bo mogla razumeti življenja, življenjske moči. Sanje te zbudijo, peljejo te na drugo stran. So najsvetlejše zvezde, tiste, ki kažejo drugačno pot za človeštvo. Vi imate v srcu te bleščeče zvezde, ki so vaše sanje: so vaša odgovornost in vaš zaklad. Poskrbite za to, da bodo tudi vaša prihodnost! To morate storiti: preoblikovati današnje sanje v stvarnost prihodnosti. In za to je potreben pogum, kakor smo slišali od obeh. Potrebno je pogumno iti naprej, potreben je pogum pred upiranjem, pred težavami, pred vsem tem, kar bi ugasnilo naše sanje.  

Odkod prihajajo vaše sanje? So velike ali majhne?

Seveda je potrebno sanje gojiti, prečistiti, preizkusiti, pa tudi podeliti z drugimi. Vendar pa – ste se že kdaj vprašali, od kod prihajajo vaše sanje? Moje sanje, od kod prihajajo? Se rodijo med gledanjem televizije? Medtem ko poslušate prijatelja? Medtem, ko sanjate z odprtimi očmi? So vaše sanje velike ali majhne, borne, ki se zadovoljijo z minimalnim? Sanje o lagodnosti, sanje o blaginji? Če boš imel takšne sanje, boš umrl, tvoje življenje ne bo nič velikega. Iz pogumnega mladega naredijo mladega "s kavča". Kot sem že večkrat rekel: žalostno je videti mlade brez sanj; mlade, ki se upokojijo pri 20, 22 letih. Mlad človek, ki sanja velike stvari, pa gre naprej, ne gre kmalu v pokoj.

Nasprotje od "jaz" ni "ti", ampak "mi"

Sveto pismo nam pravi, da so velike sanje tiste, ki morejo biti rodovitne: morejo sejati mir, bratstvo, veselje kakor danes; to so velike sanje, saj mislijo na vse, vključujejo "MI". Nekoč me je neki duhovnik vprašal, kaj je nasprotje od "jaz". In jaz, naiven, sem padel v past in rekel "ti". Vendar pa mi je rekel: ne, to je seme vojne. Nasprotje od "jaz" je "mi". Če rečem nasprotje si ti, netim prepir. Če rečem, da je nasprotje od egoizma "mi", gradim mir, skupnost, nadaljujem s sanjami prijateljstva, miru.

Velike sanje potrebujejo Boga, da ne bi postale slepilo

Velike sanje vključujejo, vpletajo, so ekstravertirane, podeljujejo, porajajo novo življenje. Da bi velike sanje ostale takšne, potrebujejo neizčrpen vir upanja; nekoga, ki je Neskončen, ki veje znotraj in jih širi. Velike sanje potrebujejo Boga, da ne bi postale slepilo ali delirij vsemogočnosti. Lahko sanjaš velike stvari, vendar če jih sam, je nevarno, saj boš lahko zapadel v delirij vsemogočnosti. Z Bogom pa se ne boj: pojdi naprej. Sanjaj na veliko!

Ne dovolite, da bi vam ukradli sanje!

Druga beseda, ki sta jo uporabila, je bila strah. Ali veste, da se odrasli malo bojijo sanj mladih? Morda zato, ker so prenehali sanjati in tvegati, morda zato, ker vaše sanje spravijo v krizo njihove življenjske odločitve; ali ker jih vaše sanje kritizirajo. Vendar pa ne dovolite, da bi vam ukradli sanje! Neki dvajsetletni fant iz Italije je začel sanjati in to na veliko. In njegov oče, ki je bil poslovnež, ga je želel odvrniti od tega, on pa je odgovoril: "Ne, jaz želim sanjati. Sanjam to, kar čutim v sebi." In oče je šel za njim. Tisti fant se je zatekel na škofijo, slekel je oblačila in jih dal očetu: "Pusti me, da grem po svoji poti." Temu fantu, Italijanu iz 13. stoletja, je bilo ime Frančišek in je spremenil zgodovino Italije. Frančišek je tvegal in sanjal na veliko: ni poznal meja. Pomislimo: bil je mlad, tako kot mi, ampak kako je sanjal! Govorili so, da je nor, ker je tako sanjal. Vendar pa je naredil in še vedno dela veliko dobrega. Kakor sem vam rekel, ne dovolite si ukrasti sanj. In kako to storiti?

Sanj ni mogoče kupiti, so Božji dar. Podarite jih drugim

Iščite dobre učitelje, ki vam jih bodo mogli pomagati razumeti in udejanjati postopoma in z vedrino. Tudi vi bodite dobri učitelji, ko pride vrsta na vas: učitelji upanja in zaupanja v nove generacije, ki vam sledijo. "Kako, jaz? Lahko postanem učitelj?" Da, mlad človek, ki zna sanjati, postane učitelj s svojim zgledom. "In kje lahko kupim sanje?" Sanj ni mogoče kupiti, so dar; Božji dar; dar, ki ga Bog seje v vaša srca. Sanje prejmemo zastonj, vendar zato, da bi jih tudi mi dali drugim zastonj. Podarite vaše sanje: nihče vas ne bo osiromašil s tem, ko jih bo vzel.  

"Ne" strahu. Tvegajte, da boste uresničili svoje sanje

 Dragi mladi: "ne" strahu. Fantje in dekleta, bodite romarji na poti svojih sanj. Tvegajte na tej poti: ne bojte se. Tvegajte, saj boste vi tisti, ki boste uresničili svoje sanje. Življenje namreč ni loterija: ne. Življenje se dejavno živi. In vsi mi smo ga sposobni dejavno živeti.

Nič pesimizma. Tvegati, sanjati in iti naprej

Sv. papež Janez XXIII. je rekel: "Nikoli  nisem slišal za pesimista, ki bi sklenil kaj dobrega" (intervju Sergia Zavolia z msgr. Capovillo v reviji Jesus, št. 6, 2000)« Papež Frančišek je mlade povabil, da so nekajkrat skupaj ponovili ta stavek, ter nadaljeval: »To se moramo naučiti, ker nam bo pomagalo v življenju. Pesimizem te podre, zaradi njega ne moreš ničesar storiti. In zaradi strahu postaneš pesimist. Nič pesimizma. Tvegati, sanjati in iti naprej.«

Svoje razmišljanje je zatem predstavila 24-letna Martina, ki je spregovorila o razločevanju, zavezanosti prizadevanju in odgovornosti mladih v svetu. Poudarila je, da potrebujejo odrasle, ki bi jim znali biti blizu, jim prisluhniti; odrasle, ki bi bili njihova oporna točka, navdušeni in solidarni. Sveti oče je v odgovoru spodbudil mlade, naj se ne bojijo prave ljubezni; bojijo naj se raje tistega "ampak", ki more "ustaviti" življenje.

Vedno obstaja "ampak", ki včasih izbiro zaduši

»Zdi se, da je izbrati, odločiti se sam najvišji izraz svobode. Izbrati in odločiti se sam. In v nekem smislu je to res. Vendar pa je ideja izbire, ki jo danes dihamo, ideja svobode brez vezi, brez obveznosti in vedno s kakšnim izmikanjem. "Izberem, ampak …" Martina je dregnila v rano: izbrati določeno stvar za vse življenje, izbira ljubezni. Tudi tam lahko rečemo: "Izberem, vendar ne zdaj, ampak ko bom končal študij." Izberem, ampak … Tisti "ampak" nas ustavi, ne dovoli nam sanjati. Vedno obstaja neki "ampak", ki včasih postane večji od izbire in jo zaduši. Na ta način se svoboda podre in ne ohranja več svojih obljub življenja ter sreče. Tako zaključimo, da je tudi svoboda prevara in da sreča ne obstaja.

Svoboda je dar, ki ga je potrebno varovati in gojiti

Dragi mladi, svoboda vsakogar je velik dar. Dar, ki ti je podarjen in ki ga moraš varovati, da bi mogel rasti; prizadevaj si, da bi napredoval v svobodi, ki ne dopušča polovičarstva. Martina je ciljala na največjo svobodo, ki je svoboda ljubezni. Vprašala se je, zakaj bi morala najprej končati študij in šele potem misliti na ljubezen? Ljubezen pride, kadar hoče – prava ljubezen. 

 Ali je malo nevarno govoriti mladim o ljubezni? Ne, ni nevarno. Mladi namreč dobro vejo, kdaj gre za pravo ljubezen in kdaj le za preprosto navdušenje, ki je zamaskirano v ljubezen. To dvoje vi dobro ločite, saj niste neumni! Zato imejmo pogum govoriti o ljubezni.

Ljubezen ni neka izpoved, je življenje

Ljubezen ni neka izpoved: ljubezen je življenje. In če ljubezen pride danes, zakaj bi moral čakati tri, štiri, pet let, da bi rasla in postala trdna? Pri tem prosim starše, naj pomagajo mladim, da bi ljubezen zorela. V življenju je vedno potrebno na prvo mesto postaviti ljubezen, vendar pravo ljubezen. Tukaj pa se morate naučiti razločevati, če gre za pravo ljubezen ali samo za navdušenje.

Ljubezen ne dopušča polovičarstva: ali vse ali nič

V pravi ljubezni imata moški in ženska vsak svojo določeno nalogo. Njuna največja naloga je celovitost. Ljubezen ne dopušča polovičarstva: ali vse ali nič. In zato, da bi  ljubezen rasla, se je potrebno izogibati izgovorov. Ljubezen mora biti iskrena, odprta, pogumna. V ljubezni moraš dati vse meso na žar: tako rečemo mi v Argentini.

Mož in žena sta skupaj podoba in podobnost Boga

V Svetem pismu je nekaj, kar me zelo nagovarja: ob koncu stvarjenja sveta pravi, da je Bog je ustvaril človeka po svoji podobi in podobnosti. Pravi: "Moža in ženo" – oba po svoji podobi in podobnosti. To je ljubezen. Ko vidiš zakon, moža in ženo, ki gresta v naprej v življenju ljubezni, tam  je podoba in podobnost Boga. Ne pravi, da je mož po Božji podobi in podobnosti ter žena po Božji podobi in podobnosti. Ne, oba, skupaj sta podoba in podobnost Boga. In potem Nova zaveza nadaljuje: "Zato bo človek zapustil očeta in mater in bosta eno meso." To je ljubezen. In kakšno nalogo ima mož v ljubezni? Da naredi ženo bolj žensko. Žena pa ima nalogo, da naredi moža bolj moškega. Gre za delo v dvoje, oba rasteta skupaj. To je enost, to pomeni "eno meso". To je ideal ljubezni in zakona. Mislite, da je potrebno takšen ideal, kadar se čuti, da je resničen, ko je zrel, prestaviti na kasnejši čas zaradi drugih interesov? Ne, ne sme se ga. V ljubezni je potrebno tvegati – vendar pa v pravi ljubezni, ne v zaljubljenem navdušenju, ki je zamaskirano v ljubezen.

Ljubezen: prodati vse, da bi kupili tisti dragoceni biser

Vprašati se moramo torej: kje je moj zaklad? Kje je stvar, ki je zame v življenju najpomembnejša? Jezus govori o človeku, ki je prodal vse, kar je imel, da je kupil dragoceni biser, ki je imel zelo veliko vrednost. Ljubezen je tole: prodati vse, da bi kupili tisti dragoceni biser. Vse. Zato je ljubezen zvesta. Kjer je nezvestoba, ni ljubezni; ali je ljubezen, ki je bolna ali majhna, ki ne raste. Prodati vse za eno samo stvar. Dobro premislite o ljubezni, resno razmišljajte o njej. Ne bojte se razmišljati o ljubezni: vendar o ljubezni, ki tvega, o zvesti ljubezni, o ljubezni, ki pomaga drugemu in obema skupaj rasti. Razmišljajte o rodovitni ljubezni.«

Zadnji, ki je podelil svoje razmišljanje in zastavil vprašanje svetemu očetu, pa je bil 27-letni Dario, ki dela kot bolničar. Spregovoril je predvsem o veri, iskanju smisla, odnosu med mladimi in Cerkvijo ter o pričevanju.

Nimajo vsi "zakaji" odgovorov

»Dario je dregnil v rano in več kot enkrat ponovil besedo "zakaj". Vendar pa nimajo vsi "zakaji" odgovorov. Zakaj trpijo otroci, na primer? Kdo mi lahko to razloži? Nimamo odgovora. Kakšen odgovor bomo lahko našli le, če bomo gledali Križanega Kristusa in njegovo Mater: tam bomo našli pot, da bi v srcu začutili nekaj, kar bi bilo lahko odgovor.

Včasih besede izdajo sporočilo Božje ljubezni

V molitvi Oče naš (prim. Mt 6,13) je zapisana prošnja: "Ne vpelji nas v skušnjavo." Ta italijanski prevod je bil pred kratkim popravljen v skladu z natančnim prevodom originalnega besedila, saj je lahko zvenel dvoumno. Ali nas lahko Oče "vpelje" v skušnjavo? Ali lahko zavaja svoje otroke? Seveda ne. Pravilen prevod je: "Ne daj, da pademo v skušnjavo". Prepreči nam, da bi delali slabo, osvobodi nas hudobnih misli. Včasih besede, tudi če govorijo o Bogu, izdajo njegovo sporočilo ljubezni.

Včasih smo mi tisti, ki izdamo evangelij

Včasih smo mi tisti, ki izdamo evangelij. Dario je govoril o tem, ko je rekel: "Cerkev, prinašalka Božje Besede na zemlji, se zdi vedno bolj oddaljena in zaprta v svoje obrede." Močno je to, kar je rekel; gre za sodbo nas vseh, posebej nas pastirjev; sodbo glede nas, posvečenih. Rekel nam je, da smo vedno bolj oddaljeni in zaprti v svoje obrede. Prisluhnimo temu s spoštovanjem. Ni vedno tako, vendar pa je včasih res. "Mladim ne zadoščajo več ukazi od zgoraj."

Kjer ni pričevanja, ni Svetega Duha

Dario je rekel: "Potrebujemo dokaze in iskreno pričevanje Cerkve, ki bi nas spremljala in poslušala naše dvome, ki si jih naša generacija postavlja vsak dan znova." Dario nas vse, pastirje in vernike, prosi, naj spremljamo, poslušamo, damo pričevanje. Če se kristjan – bodisi laik, duhovnik, redovnica ali škof – če se mi kristjani ne naučimo prisluhniti problemom, poslušati in pustiti drugemu, da govori, ne bomo nikoli sposobni dati pozitivnega odgovora. Pogosto pozitivnih odgovorov ni mogoče dati z besedami: potrebno jih je dati s tveganjem samega sebe v pričevanju. Kjer ni pričevanja, ni Svetega Duha. To je resno.   

Biti kristjan: ne status, ampak pričevanje

O prvih kristjanih so govorili: "Poglejte, kako se ljubijo." Ljudje so videli pričevanje. Znali so poslušati in so živeli tako, kot pravi evangelij. Biti kristjan ne pomeni določenega statusa življenja. "Zahvaljujem se ti, ker sem kristjan in ker nisem kot drugi, ki ne verujejo Vate. Vam je všeč ta molitev? To je farizejeva molitev; tako molijo hinavci. Mislijo si: "ubogi ljudje, ničesar ne razumejo. Niso hodili k verouku, niso obiskovali katoliške šole ali univerze …" Je to krščansko? Ne, to pohujšuje! To je greh. "Zahvaljujem se ti, Gospod, ker nisem kot drugi: ob nedeljah grem k maši, delam to in to, imam urejeno življenje, hodim k spovedi, nisem tak, kot drugi." Je to krščansko? Ne. Izbrati moramo pričevanje. Med kosilom z mladimi v Krakovu me je eden izmed njih vprašal, kaj naj reče prijatelju s fakultete, ki je agnostik, da bi razumel, da je naša vera prava. Rekel sem mu: "Zadnja stvar, ki jo moraš narediti je, da mu kaj rečeš. Začni živeti kot kristjan in on bo tisti, ki te bo vprašal, zakaj tako živiš.  

Škandal Cerkve, ki je formalna

Dario je nato rekel: "Zaradi nepotrebnega razkošja in pogostih škandalov Cerkev v naših očeh ni verodostojna. Sveti oče, s kakšnimi očmi lahko preberemo vse to skupaj?" Škandal Cerkve, ki je formalna, ki ne pričuje; škandal Cerkve, ki je zaprta, ker ne gre iz sebe. Dario mora vsak dan izstopati iz sebe, če je vesel ali če je žalosten, vendar pa mora izstopati iz sebe, da bi bil blizu bolnim, da bi jim dal zdravila, zaradi katerih bi bil njihov prehod v večnost manj boleč. On ve, kaj pomeni izstopiti iz sebe, iti drugim naproti, iti preko meja, ki mi dajo gotovost.

Klerikalizem ne zadeva samo klerikov, ampak nas vse

V Razodetju je odlomek, kjer Jezus reče: "Trkam na vrata: če mi odprete, bom vstopil in večerjal z vami." Jezus želi vstopiti k nam. Večkrat mislim na Jezusa, ki trka na vrata, vendar od znotraj, da bi ga spustili ven. Mi ga imamo namreč, brez pričevanja, pogosto za zapornika naših formalnosti, naših zaprtosti, egoizma, našega klerikalnega načina življenja. Klerikalizem, ki se ne nanaša samo na klerike, je drža, ki zadeva nas vse: klerikalizem je sprevrženost Cerkve. Jezus nas uči te poti izhoda iz nas samih, poti pričevanja.

Jezusovo sporočilo, Cerkev brez pričevanja je samo dim

Vabim vas, da se vsakdo vpraša: ko rečem "Cerkev ne da pričevanja", lahko to rečem tudi o sebi? Ali jaz dajem pričevanje? Dario to lahko reče, ker vse dni o tem pričuje pri svojem delu z bolnimi. Vendar pa, lahko to rečem tudi jaz zase? Ali lahko vsakdo izmed nas kritizira določenega duhovnika, škofa ali drugega kristjana, če sam ni sposoben izstopiti iz sebe, da bi dal pričevanje? Dragi mladi, Jezusovo sporočilo, Cerkev brez pričevanja je samo dim.«