Cerca

Vatican News
Pope Francis general audience Papež je tudi po današnji avdienci pozdravil romarje  (ANSA)

Papež med katehezo: Če Bog ni na prvem mestu, zapademo v malikovanje

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes nadaljujemo s premišljevanjem dekaloga, in sicer bomo poglobili temo malikovalstva, o kateri smo govorili prejšnji teden. Nadaljujemo z njo, ker jo je zelo pomembno poznati.« S temi besedami je papež Frančišek danes dopoldan v dvorani Pavla VI. pričel katehezo med splošno avdienco.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Najimenitnejši malik: zlato tele

»Izhajajmo iz najimenitnejšega malika, zlatega teleta, o katerem govori odlomek iz 32. poglavja Druge Mojzesove knjige, ki smo ga pravkar slišali. Ta dogodek ima natančno določene okoliščine: puščavo, kjer ljudstvo čaka Mojzesa, ki se je povzpel na goro, da bi od Boga dobil navodila.

Puščava in primarne skrbi: hrana, pijača, obleka

Kaj je puščava? Je kraj, kjer prevladujeta negotovost in nevarnost, v puščavi ni ničesar. Ni vode, ni hrane in ni zatočišča. Puščava je podoba človeškega življenja, katerega stanje je negotovo in nima trdnih zagotovil. Ta negotovost povzroča v človeku primarne skrbi, ki jih Jezus omenja v evangeliju: "Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?" (Mt 6,31) To so primarne skrbi. In puščava povzroča te skrbi.

Rešitev iz negotovosti: religija "naredi si sam"

In v tisti puščavi se zgodi nekaj, kar sproži malikovalstvo. "Mojzes je odlašal s prihodom z gore" (2Mz 32,1). Tam je ostal štirideset dni in ljudje so izgubili potrpljenje. Manjka oporna točka, ki je bil Mojzes: lider, vodja, ohrabrujoč voditelj, in to postane nevzdržno. Ljudstvo torej zahteva vidnega boga – to je past, v katero pade ljudstvo – da bi se lahko poistovetilo in usmerilo. Aronu reče: "Naredi nam boga, ki bo hodil pred nami!" Naredi nam vodjo, naredi nam liderja. Človeška narava zato, da bi ubežala negotovosti – negotovost je puščava – išče religijo "naredi si sam": če se Bog ne pokaže, si naredimo boga po meri. "Pred malikom nismo v nikakršni nevarnosti, da bi zaslišali klic, ki nas iztrga iz lastnih gotovosti, kajti maliki 'imajo usta, pa ne govorijo' (Ps 115,5). Tako razumemo, da je malik pretveza, da sami sebe postavljamo v središče resničnosti, ko častimo delo svojih rok" (Okrožnica Luč vere, 13).

Želje, ki dajejo navidezno svobodo, a v resnici zasužnjujejo

Aron se ne zna zoperstaviti zahtevi ljudi in ustvari zlato tele. Tele je imelo na Bližnjem vzhodu dvojni pomen: po eni strani je predstavljalo rodovitnost in obilje, po drugi strani pa energijo in moč. Predvsem pa je iz zlata, zato je simbol bogastva, uspeha, moči in denarja. To so veliki maliki: uspeh, moč in denar. To so večne skušnjave! Zlato tele je tole: simbol vseh želja, ki dajejo navidezno svobodo, v resnici pa zasužnjujejo, saj malik vedno zasužnjuje. Je privlačen in ti greš. Kakor tista privlačnost kače, ki gleda ptička – in ta se ne more premakniti ter ga kača zgrabi. Aron se ni  znal upreti.

Če Bog ni na prvem mestu, se zapade v malikovanje

Vendar pa vse izhaja iz nesposobnosti, da bi zaupali predvsem v Boga, da bi Vanj položili vse naše gotovosti, da bi dopustili, da je On tisti, ki daje resnično globino hrepenenjem našega srca. Tako lahko prenašamo tudi šibkost, negotovost in pomanjkanje. Če Bog ni na prvem mestu, se z lahkoto zapade v malikovanje in se zadovoljimo z bornimi zagotovili. To je skušnjava, o kateri vedno beremo v Svetem pismu. Dobro premislite: da je osvobodil ljudstvo iz Egipta, za Boga ni bilo potrebnega veliko dela; to je storil z znamenji moči, ljubezni. Veliko delo, ki ga je storil Bog, je bilo odstraniti Egipt iz srca ljudstva, to je odstraniti malikovalstvo iz srca ljudstva. In Bog še naprej dela za to, da bi ga odstranil iz naših src. To je veliko delo Boga: odstraniti "tisti Egipt", ki ga nosimo znotraj, ki je privlačnost malikovalstva.

V moči lastne nezadostnosti se odpremo očetovstvu Boga

Ko sprejmemo Boga Jezusa Kristusa, ki je, čeprav je bil bogat, postal ubog za nas (prim. 2Kor 8,9), odkrijemo, da priznanje lastne šibkosti ni tragedija človeškega življenja, ampak pogoj, da se odpremo njemu, ki je resnično močan. Skozi vrata šibkosti torej vstopa Božje zveličanje (prim. 2Kor 12,10); v moči lastne nezadostnosti se torej človek odpre očetovstvu Boga. Človekova svoboda se rodi, ko dopustimo, da je pravi Bog edini Gospod. In tako lahko sprejmemo lastno krhkost in zavrnemo malike svojega srca.

Preko svojih šibkosti se moremo odpreti Božjemu zveličanju

Mi kristjani usmerjamo svoj pogled na Kristusa, križanega (prim. Jn 19,37), ki je slaboten, zaničevan in oropan vsakršne lastnine. Vendar pa se v Njem razodeva obličje pravega Boga, slava ljubezni in ne slava svetlikajoče se prevare. Izaija pravi: "Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni" (53,5). Ozdravljeni smo bili prav preko šibkosti človeka, ki je bil Bog, preko njegovih ran. In preko svojih šibkosti se moremo odpreti Božjemu zveličanju. Naše ozdravljenje prihaja od Njega, ki je postal ubog, ki je sprejel poraz, ki je do konca vzel našo negotovost, da bi jo napolnil z ljubeznijo in močjo. On prihaja, da nam razodene očetovstvo Boga; v Kristusu naša slabotnost ni več prekletstvo, ampak kraj srečanja z Očetom in vir nove moči od zgoraj. 

Zvočni posnetek

Photogallery

Fotografije z avdience
08 avgust 2018, 14:53