Papež Frančišek na srečanju z zaročenci in mladoporočenci. Papež Frančišek na srečanju z zaročenci in mladoporočenci. 

Papež mladim parom: Naj se revolucija ljubezni začne pri vas in pri vaših družinah!

»Dragi prijatelji, vesel sem, da vas lahko srečam v tej zgodovinski prokatedrali Svete Marije, ki je skozi leta videla številna obhajanja zakramenta svetega zakona. Ko gledam vas, tako mlade, se sprašujem: Ni res to kar pravijo, da se mladi ne želijo poročiti? Ne, ni res. Poročiti se in si skupaj deliti življenje je nekaj lepega. Neki španski pregovor pravi: Bolečine v dvoje je pol bolečine. Veselje v dvoje, je veselje in pol. To je pot zakona.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor med obiskom katedrale Svete Marije v Dublinu na srečanju z zaročenci in mladoporočenci.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Koliko ljubezni je bilo razodete, koliko milosti je bilo prejete v tem svetem kraju! Zahvaljujem se nadškofu Martinu za njegovo prisrčno dobrodošlico. Še posebej sem zadovoljen, da sem med vami zaročenci in mladoporočenci, ki se nahajate na različnih odsekih poti zakramentalne ljubezni. Lepo je slišati glasbo, ki prihaja od tam. Otroci, ki se jočejo, to je upanje, to je najlepša glasba, pa tudi najlepša pridiga…, poslušati, ko joka otrok, saj je to krik upanja in da se življenje nadaljuje, gre življenje naprej, da je življenje rodovitno. Gledati otroke… Sem pa tudi pozdravil neko ostarelo osebo. Gledati je potrebno tudi ostarele, saj so ostareli polni modrosti. Prisluhnite ostarelim: »Kako je se je odvilo tvoje življenje?« Všeč mi je bilo, da sta bila vidva (se obrne starejšemu paru, ki ga je prvi pozdravil), ki sta začela, po 50 letih zakona, saj imata za podelit veliko izkušenj. Prihodnost in preteklost sta se srečala v sedanjosti: oni, »ostareli«, dovolite mi besedo »ostareli«, »the old«, imajo modrost, imajo modrost. Tudi tašče, kajne, imajo modrost (se smejijo). Otroci morajo prisluhniti modrosti, mi mladi morate prisluhniti modrosti in tudi govoriti z njimi, da boste šli lahko naprej, kajti oni so korenine. Oni so korenine. In vi jemljete iz korenin, da greste lahko naprej.

Posnetek srečanja

Pričevanje modrosti ostarelih parov

Na poseben način, kot sem že rekel, sem hvaležen pričevanju Vincenta in Terese, ki sta spregovorila o svoji petdesetletni izkušnji zakona in družinskega življenja. Hvala tako za besede spodbude kot za izzive, ki sta jih predstavila novim generacijam mladoporočencev in zaročencev ne samo tukaj na Irskem, temveč po vsem svetu. Oni ne bodo kot vidva, bodo drugačni, a potrebujejo vajino izkušnjo zato, da bodo drugačni, da bodo šli še dlje. Tako zelo pomembno je prisluhniti ostarelim, prisluhniti starim staršem! Veliko se lahko naučimo iz vajine izkušnje zakonskega življenja, vsakodnevno podprte z milostjo zakramenta.

Prepir in pobotanje

Prihaja mi želja, da bi vaju vprašal: »Sta se veliko prepirala? To spada k zakonu. Zakon v katerem se ne prepira, je rahlo dolgočasen… (Smeh). Toda skrivnost, lahko letijo krožniki, a skrivnost je, da se pobotata, preden je konec dneva. In za pobotati se ni potreben govor, dovolj je kakšna nežnost in mir je sklenjen. Veste zakaj? Če se ne pomirita, preden gresta v posteljo, je hladna vojna naslednjega dne preveč nevarna. Začne se zagrenjenost. Tega ne! Lahko se prepirata, kakor hočeta, a zvečer se pobotajta. Velja? Ne pozabite tega vi mladi…

Modrost ostarelih, upanje mladih za prihodnost

V skupni rasti v tej skupnosti življenja in ljubezni sta okusila veliko veselja in prav gotovo nemalo trpljenja. Skupaj z vsemi zakonci, ki so skupaj prehodili dolgo pot, sta varuha našega skupnega spomina. Vedno smo potrebni vašega vere polnega pričevanja. To je dragocen zaklad za mlade pare, ki z vznemirjenostjo in upanjem gledajo na prihodnost… in morda tudi z malo tesnobe, kako bo ta prihodnost.

Vprašanja mladih parov

Zahvaljujem se tudi mladim parom, ki so mi namenili nekaj pristnih vprašanj. Ni lahko odgovoriti na ta vprašanja. Denis in Sinead sta se podala na ljubezensko potovanje, ki po Božjem načrtu vključuje obvezo za vse življenje. Vprašala sta, kako lahko pomagata drugim razumeti, da zakon ni neka institucija temveč poklicanost, življenje, ki gre naprej, zavestna odločitev, da za vse življenje začneta skrbeti drug za drugega, si pomagati in ščititi drug drugega.

Trajnost v kulturi kratkotrajnega

Prav gotovo moramo priznati, da danes nismo navajeni na nekaj, kar traja vse življenje. Če čutim lahkoto ali žejo, se lahko nahranim, toda občutek sitosti ne traja niti en dan. Če imam službo, vem da jo lahko proti svoji volji izgubim ali pa bom moral izbrati drugačno kariero. Težko je biti v koraku s svetom, ko se vse okoli nas spreminja. Osebe prihajajo v naša življenja in odhajajo iz njega. Obljube so bile narejene, a pogosto so bile prekinjene ali neizpolnjene. Morda je to, po čemer me sprašujete, v resnici nekaj še bolj temeljnega: »Ali res ni nič dragocenega, kar traja?« To je to vprašanje. Zdi se, da nobena lepa stvar, nobena dragocena stvar ne traja. Toda, a ni nič resnično dragocenega, kar bi trajalo? Niti ljubezen? Skušnjava je, da se ta »da« za vse življenje, ki ga rečete drug drugemu, spremeni in umre. Če ljubezni ne damo rasti z ljubeznijo, traja malo. Ta »za vse življenje« je prizadevanje za rast ljubezni, kajti v ljubezni ni začasnosti. Ta se imenuje navdušenje, se imenuje…, ne vem…, začaranost…, a ljubezen je dokončna, je »ti in jaz«.  Kot se reče pri nas, je polovica pomaranče. Ti si moja polovica pomaranče. Ljubezen je takšna je vse in za vse življenje.

Danes zlahka postanemo ujetniki kulture kratkotrajnega. Ta kultura napada same korenine našega procesa zorenja, naše rasti v upanju in ljubezni. Kako lahko doživljamo v tej kulturi kratkotrajnega, to kar resnično traja? To je močno vprašanje: »Kako lahko doživljamo v tej kulturi kratkotrajnega, to kar resnično traja?«

Zakonska rodovitnost

To vam želim reči. Med vsemi oblikami človeške rodovitnosti, je zakon edinstven. Je namreč ljubezen, ki daje začetek novemu življenju. Vključuje tudi medsebojno odgovornost pri posredovanju božanskega daru življenja ter ponuja trdno okolje, v katerem lahko novo življenje raste in cveti. Zakon v Cerkvi, torej zakrament zakona, je na poseben način udeležen pri skrivnosti večne Božje ljubezni. Ko se krščanski moški in ženska združita z vezjo zakona, jima Božja milost omogoči, da drug drugemu izrečeta svobodno obljubo izključujoče in trajne ljubezni. Tako njuna zveza postane zakramentalno znamenje nove in večne zaveze med Gospodom in njegovo nevesto, Cerkvijo. Jezus je namreč med njima vedno navzoč. Tekom življenja ju podpira v medsebojnem podarjanju sebe, v zvestobi in v neločljivi zvezi (prim. Gaudium et spes, 48). Jezusova ljubezen za pare je skala in zatočišče med obdobji preizkušnje, predvsem pa je vir nenehne rasti v čisti ljubezni in za vedno. napravite krepko stavo za vse življenje. Tvegajte. Saj je tudi zakon tveganje, a je zanj vredno tvegati. Za vse življenje, kajti ljubezen je takšna.

Ne bom te pustil in ne bom te zapustil

Vemo, da je ljubezen sanje Boga za nas in za vso človeško družino. Prosim vas, nikoli ne pozabite tega. Bog ima za nas sanje in nas prosi, da si jih osvojimo. Ne bojte se teh sanj! Postanejo naj zaklad in sanjajte jih vsak dan vedno znova skupaj. Na ta način boste sposobni z upanjem, močjo in odpuščanjem se medsebojno podpirati v trenutkih, ko bo pot postala strma in bo težko razbirati pot za naprej. V Svetem pismu se Bog obveže, da bo ostal zvest svoji zavezi tudi tedaj, ko ga razžalostimo in ko naša ljubezen oslabi. Kaj pravi Bog v Svetem pismu svojemu ljudstvu? Dobro prisluhnite: »Ne bom te pustil in ne bom te zapustil« (Heb13,5). In vidva kot mož in žena se medsebojno mazilita  vsak dan za ostanek življenja s temi besedami obljube. In nikoli ne prenehajte sanjati! Vedno ponavljajte v srcu: »Ne bom te pustil in ne bom te zapustil.«

V družini se vera nauči preko dialekta ljubezni, dialekta vere

Stephen in Jordan sta mladoporočenca in sta postavila zelo pomembno vprašanje o tem, kako lahko starši posredujejo vero otrokom. Vem, da je Cerkev tukaj na Irskem skrbno pripravila katehetske programe za vzgojo vere v šolah in v župnijah. To je prav gotovo bistveno. Toda prvi in najpomembnejši kraj za prenos vere je domača hiša. Verovati se nauči doma in sicer preko vsakdanjega mirnega zgleda staršev, ki ljubijo Gospoda in zaupajo v njegovo besedo. Tam, v »domači Cerkvi«, se otroci naučijo pomena zvestobe, poštenosti in žrtvovanja. Vidijo, kako se med sabo obnašata oče in mama, kako skrbita drug za drugega in za druge, kako ljubita Boga in Cerkev. S tem lahko otroci dihajo sveži zrak evangelija in se naučijo razumevati, presojati in delovati na način vreden vere, ki so jo podedovali. Vero, bratje in sestre, se posreduje okoli domače mize, med običajnim pogovorom, preko jezika, ki ga samo vztrajna ljubezen zna govoriti. Ne pozabite nikoli dragi bratje in sestre. Vera se posreduje v dialektu. V dialektu domače hiše, v dialektu življenja ob domačem ognjišču, v življenju družine…

Papeževa lepa izkušnja

Skušnjavo imam, da spregovorim o svoji izkušnji, ki jo imam kot otrok. Če bo koristila, vam jo povem. Spomnim se enkrat, imel sem pet let, ko sem vstopil v hišo in tam v jedilnici, oče je prišel v tistem trenutku iz službe, pred mano, sem videl, kako je oče poljubil mamo. Tega ne bom nikoli pozabil! To je nekaj lepega. Bil je utrujen od dela, a je imel še toliko moči, da je izrazil svojo ljubezen svoji žene. O, da vas vaši otroci vidijo takšne, ko si izkažete nežnost, se poljubite in objamete. To je zelo lepo, saj tako se bodo naučili ta dialekt ljubezni in vera je v tem dialektu ljubezni.

Družinska molitev in praznovanje

Pomembno je torej v družini moliti skupaj; pogovarjajte se o dobrih in svetih rečeh; dopustite, da Marija naša Mati vstopi v vaše družinsko življenje. Obhajajte krščanske praznike, da bodo vaši otroci vedeli, kaj pomeni praznovanje v družini. Živite v globoki solidarnosti s tistimi, ki trpijo ter so odrinjeni iz družbe, da se bodo otroci tega naučili.

Še ena anekdota

Poznal sem gospo, ki je imela tri otroke stare sedem, pet in tri leta. Zelo lep zakon je bil in onadva sta bila zelo verna ter sta otroke učila pomagati revežem, saj sta onadva jim veliko pomagala. Nekoč so bili pri kosilu mama in trije otroci, oče je bil v službi. Potrkalo je na vrata in najstarejši, ki je šel odpret, se je vrnil in rekel: »Mama, revež je, ki prosi za jesti«. Ravno so jedli milanske zrezke, tiste panirane. Odlični so. (Navzoči so se zasmejali.) In mama je vprašala otroke: »Kaj naj naredimo?« Vsi trije: »Da mama, daj mu nekaj.« Tam je še bilo nekaj zrezkov. A mama je vzela nož in je začela prerezati na pol zrezke od otrok. In otroci: »Mama, daj mu tiste, ne naše!« »Ne, revežem se da od celote, ne od tistega, kar ostane.« Tako je tista verna žena učila svoje otroke dati od svojega revežem. Vse te stvari se dogajajo doma le, če je vera, če se govori v dialektu vere. Skratka, vaši otroci se bodo od vas naučili, kako živeti kot kristjani, vi pa boste njihovi prvi učitelji vere, torej tisti, ki posredujejo vero.

Revolucija ljubezni

Kreposti in resnice, ki nas jih Gospod uči, niso vedno priljubljene v današnjem svetu in včasih Gospod od nas zahteva nepriljubljene stvari v današnjem svetu, ki se malo meni za slabotne, ranljive in za vse tiste, ki jih ima za »neproduktivne«. Svet nam pravi, da moramo biti močni in samostojni ter se malo brigati za tiste, ki so žalostni, zavrženi ali bolni, še ne rojeni ali umirajoči. Kmalu bom šel zasebno obiskat nekatere družine, ki se soočajo z resnimi problemi in resničnimi stiskami, katerim očetje kapucini nudijo ljubezen in podporo. Naš svet potrebuje revolucijo ljubezni! Vihar, ki ga danes živimo, je predvsem sebičnost, osebni interesi…, zato svet potrebuje revolucijo ljubezni. Naj se ta revolucija začne pri vas in pri vaših družinah!

Moč nežnosti

Pred kakšnim mescem mi je nekdo rekel, da začenjamo izgubljati sposobnost ljubiti. Počasi, a nedvomno začenjamo pozabljati na neposreden jezik ljubkovanja, na moč nežnosti. Zdi se, da je bila beseda nežnost odstranjena iz slovarja. Zato ne more biti revolucija ljubezni brez revolucije nežnosti! Z vašim zgledom lahko vodite svoje otroke v to, da bodo postali generacija, ki je bolj pozorna, ljubeča in bogata z vero za prenovo Cerkve in vse irske družbe.

Naj vaša ljubezen požene globoke korenine

S tem bo vaša ljubezen, ki je Božji dar, pognala še globlje korenine. Nobena družina ne more rasti, če pozabi na svoje korenine. Otroci ne rastejo v ljubezni, če se ne naučijo komunicirati s starimi starši. Dopustite torej, da vaša ljubezen požene globoke korenine! Ne pozabimo, da vse to kar na drevesu cvete, živi iz tega, kar je pod zemljo«. Tako pravi argentinski pesnik. Dovolite mi malo reklame.

Zahvalimo se Bogu za dar vere

Skupaj s papežem se lahko družine celotne Cerkve, ki jih danes popoldne predstavljajo tako mladi kot ostareli pari, zahvalijo Bogu za dar vere ter za milost krščanskega zakona. S svoje strani pa se bomo s služenjem skupaj z Gospodom zavzeli za prihod njegovega kraljestva svetosti, pravičnosti in miru in sicer z zvestobo obljubam, ki smo jih dali ter s stanovitnostjo v ljubezni.

Molitev in blagoslov

Hvala za to srečanje. Sedaj pa vas povabim, da skupaj zmolimo molitev za Srečanje družin. Zatem vam bom dal blagoslov. In prosim vas, molite zame. Ne pozabite tega.

Prisluhni govoru
Sobota, 25. avgust 2018, 19:44