Papež z mašo sklenil svetovno srečanje družin: Z drugimi deliti evangelij družine kot veselje za svet

Andreja Červek – Vatikan

»Besede večnega življenja imaš!« (Jn 6,68), je bilo izhodišče papeževe homilije med sklepno mašo letošnjega svetovnega srečanja družin, ki je potekalo v Dublinu na Irskem na temo Evangelij družine, veselje za svet. Kot je dejal sveti oče, so se zbrali »kakor družina na Gospodovi gostiji«. Pozval je k zahvali Gospodu za mnoge blagoslove, ki so jih prejeli v svojih družinah. Spodbudil je k zavzetosti, da bi v polnosti živeli svojo poklicanost in bili »ljubezen v srcu Cerkve«, kakor je dejala sv. Terezija Deteta Jezusa.

Vsaka nova generacija je obljuba novih binkošti

V tem dragocenem trenutku občestva med seboj in z Gospodom je po papeževih besedah prav, da se pozorno pogleda na vir vseh dobrih stvari, ki so jih prejeli. »Jezus razkriva izvor teh blagoslovov v današnjem evangeliju, ko govori svojim učencem. Mnogi med njimi so bili pretreseni, zmedeni in tudi jezni, v negotovosti, ali naj sprejmejo njegove 'trde besede', tako zelo nasprotne učenosti tega sveta. V odgovor jim Gospod neposredno pravi: 'Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje' (Jn 6,63).«

Kot je zatrdil papež, te besede prekipevajo od življenja za nas, ki jih sprejemamo v veri. »Kažejo na končni izvir vsega dobrega, ki smo ga doživeli in ga praznovali tukaj v teh dneh: to je Božji Duh, ki stalno prinaša novo življenje v svet, srca, družine, hiše in župnije. Vsak nov dan v življenju naših družin in vsaka nova generacija prinašata s sabo obljubo novih binkošti, domačih binkošti, novo izlitje Duha, Paraclita, ki ga Jezus pošilja kot zagovornika, našega tolažnika in tistega, ki zares daje pogum.«

Družina – kraj širjenja dobre novice

»Kako zelo svet potrebuje to spodbudo, ki je dar Božje obljube!« je dejal in zbranim predlagal, da je eden od darov tega obhajanja lahko tudi to, da se vrnejo domov in postanejo vir spodbude za druge, da delijo z drugimi Jezusove besede večnega življenja: »Vaše družine so namreč tako privilegiran kraj kot pomembno sredstvo za širjenje teh besed kot 'dobre novice' za vsakega, predvsem pa za tiste, ki želijo zapustiti puščavo in 'hišo suženjstva', da bi odšli proti obljubljeni deželi upanja in svobode.«

Namenjeni biti ena sama človeška družina

Papež je spregovoril še o drugem berilu, v katerem nam sv. Pavel pravi, da je zakon soudeležba pri skrivnosti Kristusove trajne zvestobe njegovi nevesti, Cerkvi (glej Ef 5,32). Pa vendar se lahko ta nauk, čeprav čudovit, nekomu zdi kot »trda beseda«. Kajti živeti v ljubezni, s katero nas je Kristus ljubil (glej Ef 5,2), prinaša tudi posnemanje njegovega samožrtvovanja, prinaša umiranje nam samim, da bi se ponovno rodili v še večjo in trajnejšo ljubezen. Ljubezen, ki edina lahko reši svet iz suženjstva greha, egoizma, pohlepa in brezbrižnosti do potreb manj srečnih. »To je ljubezen,« je izpostavil papež, »ki smo jo spoznali v Jezusu Kristusu. V našem svetu se je utelesila po družini in po pričevanju krščanskih družin vseh generacij ima moč, da zlomi vsako pregrado ter tako spravi svet z Bogom in iz nas naredi to, za kar smo vedno bili namenjeni biti: ena sama človeška družina, ki skupaj živi v pravičnosti, svetosti in miru.«

Pričevati danes ni lahko

Naloga, da pričujemo o tej dobri novici pa ni lahka, je nadaljeval Frančišek. Pa vendar, izzivi, ki jih imajo kristjani pred sabo po svoje niso nič lažji od tistih, s katerimi so se morali spoprijeti prvi irski misijonarji. Papež je spomnil na sv. Kolombana, ki je s svojo majhno skupino tovarišev prinesel luč evangelija v evropske dežele v dobi mračnosti in kulturne dekadence. »Njihov izjemen misijonarski uspeh ni bil postavljen na taktične metode ali strateške načrte, ampak na ponižno in svobodno poslušnost predlogom Svetega Duha. Njihovo vsakodnevno pričevanje o zvestobi Kristusu in med njimi je osvojilo srca, ki so si goreče želela besedo milosti, in je prispevalo k nastanku evropske kulture. To pričevanje ostaja trajen vir za duhovno in misijonarsko prenovo za sveto in zvesto Božje ljudstvo.«

Seveda bodo vedno obstajale osebe, ki bodo nasprotovale dobri novici, ki bodo momljale proti njenim 'trdim besedam'. »Pa vendarle, kakor sv. Kolomban in njegovi tovariši, ki so se soočili z ledenimi vodami in razburkanimi morji, da bi sledili Jezusu, si nikoli ne dopustimo, da bi bili pod vplivom ali bi izgubili pogum zaradi ledenega pogleda brezbrižnosti ali zaradi viharnih vetrov sovražnosti.«

Tudi nam se zdijo 'trde' Jezusove besede

Papež je pozval, naj tudi mi – iskreni sami s sabo – ponižno priznamo, da je lahko tudi za nas Jezusov nauk trd: »Kako težko je vedno odpustiti tistim, ki nas ranijo! Kakšen izziv je vedno sprejeti migranta in tujca! Kako boleče je prenašati razočaranje, zavrnitev ali izdajstvo! Kako neprijetno je ščititi pravice najšibkejših, še nerojenih ali najstarejših, za katere se zdi, da motijo naš občutek svobode.«

In ravno v takšnih okoliščinah nam Gospod pravi: »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,67) Z močjo Duha, ki nas opogumlja, in z Gospodom vedno ob svoji strani lahko odgovorimo: »Mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga« (Jn 6,69). Z Izraelovim ljudstvom lahko ponovimo: »Tudi mi bomo služili Gospodu, kajti on je naš Bog« (Joz 24,18).

Z drugimi deliti evangelij družine kot veselje za svet

Z zakramentoma krsta in birme je vsak kristjan poslan, da je misijonar, učenec misijonar (Glej Evangelii gaudium, 24). »Cerkev kot celota je poklicana 'izstopiti', da bi ponesla besede večnega življenja na periferije sveta,« je izpostavil sveti oče in zaželel: »Da bi naše obhajanje danes lahko potrdilo vsakega med vami, starše in stare starše, otroke in mlade, moške in ženske, brate in sestre, kontemplativne in misijonarje, diakone in duhovnike v deljenju veselja evangelija. Da bi lahko z drugimi delili evangelij družine kot veselje za svet!«

»Ko se pripravljamo, da bi se ponovno vsak podal na svojo pot, obnovimo svojo zvestobo Gospodu in poklicanosti, h kateri je pozval vsakega med nami,« je ob koncu homilije povabil papež Frančišek. Naredimo za svojo molitev sv. Patrika, vsak naj z veseljem ponovi: »Kristus v meni, Kristus za mano, Kristus ob meni, Kristus pod mano, Kristus nad mano.« Z veseljem in močjo, dano od Svetega Duha, mu recimo z zaupanjem: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja« (Jn 6,68).

Papeževa zahvala ob koncu maše

Ob koncu svete maše se je papež Frančišek še zahvalil vsem, ki so na različne načine sodelovali pri realizaciji svetovnega srečanja družin. Posebej je izpostavil dublinsko nadškofijo in nadškofa Martina ter tudi vlado, civilne oblasti in mnoge prostovoljce, ki so velikodušno ponudili svoj čas in trud. »Na poseben način želim reči 'hvala' vsem osebam, ki so molile za ta dan: ostarelim, otrokom, redovnicam in redovnikom, bolnim, zapornikom … Prepričan sem, da se uspeh tega srečanja dolguje njihovim preprostim in vztrajnim molitvam,« je še dejal papež.