Beta različica

Cerca

Vatican News
Papež Frančišek je po blagoslovu spomnil na pogumnega dečka ter na vprašanje, kaj storimo z hrano, ki ostane. Papež Frančišek je po blagoslovu spomnil na pogumnega dečka ter na vprašanje, kaj storimo z hrano, ki ostane. 

Papež Frančišek o pogumnem dečku s petimi hlebi in o hrani, ki ostane

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Pogumni ste ob tem soncu na trgu. Kompliment! Današnji evangelij (prim. Jn 6,1-15) nam predstavlja pripoved o pomnožitvi hlebov in rib.« S temi besedami je papež Frančišek začel opoldanski nagovor pred molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 17. nedeljo med letom.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Ko je zagledal veliko množico, ki mu je sledila vse do Tiberijskega jezera, se je Jezus obrnil na apostola Filipa in ga vprašal: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« (v. 5). Tistega nekaj denarja, ki so ga imeli Jezus in apostoli, ni zadostoval, da bi nasitili to množico. In glej, Andrej, še eden izmed Dvanajsterih, je k Jezusu pripeljal dečka, ki mu je ponudil to, kar je imel: pet hlebov in dve ribi, ki pa vsekakor, kakor je rekel Andrej, niso nič za tako množico (prim. v. 9). Dober je ta deček! Pogumen je ta deček! Tudi on je videl množico, videl pa je tudi pet hlebov in je rekel: »Tole imam, če je potrebno, so na razpolago«. Ta deček nam da malo misliti. Ta pogum, mladi so takšni, imajo pogum. Pomagati jim moramo, da bodo ostali tako pogumni. Kljub temu pa je Jezus naročil učencem naj posedejo ljudi. Zatem je vzel tiste hlebe in tisti ribi, se zahvalil Očetu in jih razdelil (prim. v. 11), in vsi so imeli hrane do sitega. Vsi so jedli toliko, kot so hoteli.

Pogumni in velikodušni deček

S tem evangeljskim odlomkom nas bogoslužje pripelje do tega, naj ne odvrnemo pogleda od tistega Jezusa, ki je prejšnjo nedeljo v Markovem evangeliju, potem, ko je videl veliko množico, je imel sočutje z njimi (prim. Mr 6,34). Tudi ta deček s petimi hlebi je razumel to sočutje in je rekel: »Ubogi ljudje… Jaz imam tole.« Sočutje ga je pripeljalo do tega, da je ponudil to, kar je imel. Danes nam Janez ponovno pokaže Jezusa, ki je pozoren do osnovnih potreb ljudi. Dogodek izhaja namreč iz konkretnega dejstva, kajti ljudje so lačni in Jezus vplete svoje učence, da bi bila ta lakota potešena. To je konkretno dejstvo. Množicam Jezus ni dal samo tega, ponudil jim je svojo Besedo, svojo tolažbo, svoje zveličanje in končno svoje življenje, ampak jim je seveda dal tudi to, da je poskrbel za telesno hrano. In mi, njegovi učenci, se ne moremo pretvarjati, da to ni nič. Samo če bomo prisluhnili najpreprostejšim zahtevam ljudi in jim bili ob strani pri njihovih konkretnih bivanjskih situacijah, nam bodo prisluhnili, ko bomo govorili o višjih vrednotah.

Naša pripravljenost po zgledu dečka s petimi hlebi

Nikoli ne preneha Božja ljubezen do človeštva, ki je lačno kruha, svobode pravičnosti, miru in predvsem njegove božanske milosti. Jezus tudi danes nasičuje, postaja živo navzoč in tolažeč, to pa stori po nas. Zato nas evangelij vabi, naj bomo pripravljeni in dejavni, kot tisti deček, ki je opazil, da ima pet hlebov in je rekel: »Jaz imam to, ti pa boš videl…« Pred krikom lakote, vsake vrste lakote, tolikih bratov in sester po vseh predelih sveta, ne smemo ostali le oddaljeni in nepremični opazovalci. Oznanilo Kristusa, kruha večnega življenja, zahteva velikodušno prizadevanje za solidarnost do  revnih, slabotnih, zadnjih, nezaščitenih. To dejanje bližine ter dejavne ljubezni je najboljše preverjanje kvalitete naše vere in sicer tako na osebni ravni kot na nivoju skupnosti.

Kaj storimo s hrano, ki ostane?

Na koncu pripovedi, ko so bili nasičeni, je Jezus rekel učencem, naj poberejo koščke, ki so ostali, da se kaj ne bi izgubilo. Želim vam predlagati ta Jezusov stavek: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi« (v. 12). Pri tem mislim na ljudi, ki so lačni in koliko preostale hrane mi vržemo. Vsakdo med nami naj pomisli: hrana, ki ostane po kosilu, večerji, kam gre? Kaj storimo pri nas doma s tem, kar je ostalo od kosila? Se vrže? Ne. Če imaš to navado, ti dam nasvet, da govoriš s starimi starši, ki so živeli po vojni in jih vprašaj, kaj so storili z obrokom, ki je ostal. Nikoli ne meči hrane, ki je ostala. Ali se jo ponovno uporabi ali pa se jo da tistemu, ki jo lahko poje, ki jo potrebuje. Nikoli metati proč hrane, ki je ostala. To je nasvet in tudi spraševanje vesti, torej, kaj storiti z hrano, ki je ostala.

Prošnja

Prosimo Devico Marijo, da bi na svetu prevladali programi namenjeni razvoju, prehranjevanju, solidarnosti in ne tisti za sovraštvo, oboroževanje in vojno.

Deček in hrana

Po molitvi in blagoslovu se je sveti oče ponovno zaustavil ob podobi dečka in ob spraševanju vesti glede hrane: »In ne pozabite na dve stvari. Na podobo, na ikono in na stavek, vprašanje. Podobo pogumnega mladeniča, ki je dal malo, kar je imel, da bi nasitil množico. Vedno imejte za to pogum. Stavek, ki je vprašanje, spraševanje vesti: ''Kaj storimo doma s hrano, ki je ostala?'' Hvala!«

29 julij 2018, 13:33