Papež Frančišek: Jezus je obema povrnil vero in življenje

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Jaírova prošnja

Najprej evangelist pripoveduje o nekem Jaíru, enem od predstojnikov shodnice, ki je prišel k Jezusu in ga prosil, naj pride v njegovo hišo, saj njegova dvanajstletna hči umira. Jezus je sprejel in je šel z njim. Toda med potjo je prispela novica, da je deklica umrla. Lahko si predstavljamo odziv tega očeta. Jezus pa mu je rekel: »Ne boj se, samó veruj!« In ko so prišli do Jaírove hiše, je Jezus vse odslovil, ki so jokali in žene žalovalke, ki so glasno vpile in vstopil je v sobo samo s starši ter tremi učenci, se obrnil na umrlo in ji rekel: »Deklica, rečem ti, vstani!« (v. 41). Deklica je takoj vstala, kot da bi se zbudila iz globokega spanca (prim. v. 42).

Ozdravitev krvotočne žene

V pripoved o tem čudežu Marko vključi drugega, to je ozdravljanje žene, ki je trpela za krvavitvijo. Ta je bila ozdravljena takoj, ko se je dotaknila Jezusovega plašča (prim. v 27). Tukaj napravi vtis dejstvo, da je vera te žene pritegnila, pride mi želja, da rečem, »ukradla«, božansko zveličavno moč v Kristusu, ki je začutil, »da je šla moč iz njega« in je želel vedeti, kdo je bil. In ko je žena s tolikim sramom stopila naprej ter vse povedala, ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila« (v. 34).

Pripomočka za dostop do Jezusovega srca

Gre za dve pripovedi, ki se prepletata, a imata eno samo središče: vero. Prikažeta Jezusa kot vir življenja, kot Njega, ki povrne življenje tistemu, ki mu popolnoma zaupa. Oba protagonista, torej dekličin oče in bolna žena, nista Jezusova učenca, pa vendar sta bila uslišana zaradi svoje vere. Imata vero v tega človeka. Iz tega razumemo, da so na Gospodovo pot sprejeti vsi. Nihče se ne sme čutiti vsiljenega, neopravičenega ali da nima pravice. Za dostop do njegovega srca, Jezusovega srca, je samo en pripomoček, da se čuti pomoči potrebnega in da mu zaupa. Vprašam vas: Vsak od vas čuti potrebo po ozdravljenju nečesa, kakšnega greha, kakšnega problema? In če to čuti, ima vero v Jezusa? Dva pripomočka sta za to ozdravljenje, za dostop do njegovega srca: čutiti potrebo po ozdravljenju in zaupati vanj. Jezus je odkril te osebe med množico in jih potegnil iz anonimnosti, jih je osvobodil strahu pred življenjem in da bi si upali. To stori s pogledom ter z besedo, ki jih postavi ponovno na pot po tolikem trpljenju in ponižanju. Tudi mi smo poklicani naučiti se in posnemati te besede, ki osvobajajo in te poglede, ki povrnejo tistemu, ki ga nima, veselje do življenja.

Bati se moramo mumificiranega srca, smrti srca

V tem evangeljskem odlomku se prepletata tematiki vere in novega življenja, ki ga je Jezus prišel ponuditi vsem. Ko je vstopil v hišo, kjer je bila mrtva deklica, je ven izgnal vse, ki so se vznemirjali in žalovali (prim. v. 40) in rekel: »Otrok ni umrl, ampak spi« (v. 39). Jezus je Gospod in pred njim je telesna smrt kot spanec, zato ni vzroka za obup. Da, tiste se moramo bati! Ko čutimo, da imamo otrdelo srce, srce, ki je otrdelo. Ko čutimo, da imamo trdo srce. Dovolim si reči: mumificirano srce. Tega se moramo bati. To je smrt srca. Vendar pa tudi greh ni za Jezusa zadnja beseda, saj je prinesel brezmejno Očetovo usmiljenje. Četudi smo padli globoko, nas doseže njegov nežen, a močan glas: »Rečem ti: vstani!« Lepo je slišati to Jezusovo besedo, namenjeno vsakemu od nas: »Rečem ti: vstani. Pojdi. Vstani, pogum. Vstani.« In Jezus je dekletu povrnil življenje in je povrnil življenje ozdravljeni ženi, obema torej vero in življenje.

Prošnja k Mariji

Prosimo Devico Marijo, naj nas spremlja na poti vere in konkretne ljubezni, še posebej do tistega, ki je pomoči potreben. Prosimo njeno materinsko priprošnjo za naše brate in sestre, ki trpijo na telesu in na duhu.