Beta različica

Cerca

Vatican News
Papež Frančišek med opoldansko molitvijo Angel Gospodov Papež Frančišek med opoldansko molitvijo Angel Gospodov  (AFP or licensors)

Papež Frančišek: Bog se ne pokorava predsodkom

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek (prim. Mr 6,1-6) predstavlja Jezusa, ki se je vrnil v Nazaret in je šel v soboto poučevat v shodnico.« S temi besedami je papež Frančišek začel opoldanski nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 14. nedeljo med letom.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju

Od takrat, ko je šel in je začel pridigati po bližnjih naseljih in vaseh, še ni stopil v svoj domači kraj. Vrnil se je. Zato je prišel ves kraj poslušat tega sina svojega ljudstva, o katerem se je sloves, da je razumen učitelj in mogočni zdravilec, razširil po vsej Galileji in še čez. Vendar pa se je to, kar se je nakazovalo kot uspeh, sprevrglo v presenetljivo zavrnitev do te mere, da Jezus ni mogel storiti nobenega čudeža, ampak samo nekaj ozdravitev (prim. v. 5). Dinamiko tega dne je evangelist Marko ponovno podrobno sestavil: Nazarečani najprej poslušajo, se čudijo, zatem se zmedeni sprašujejo: Od kod njemu te stvari, ta modrost… in na koncu se pohujšajo, saj so v njem prepoznali tesarja, sina Marije, ki so ga videli odraščati (prim. vv. 2-3). Zato je Jezus zaključil z izrazom, ki je postal pregovor: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju« (v. 4).

Pohujšanje učlovečenja

Vprašajmo se, kako to, da so Jezusovi rojaki prešli od čudenja do nevere? Primerjali so Jezusov skromen izvor in njegove sedanje sposobnosti: mizar je, ni študiral, pa vendar pridiga bolje kot pismouki in dela čudeže. In namesto, da bi se odprli resničnosti, so se pohujšali. Za prebivalce Nazareta je Bog prevelik, da bi se tako ponižal in spregovoril po tako preprostem človeku! To je pohujšanje učlovečenja, ta osupljiv dogodek Boga, ki postane meso, ki misli s človeškim razumom, dela in deluje s človeškimi rokami, ljubi s človeškim srcem, Boga, ki trdo dela, je in spi, kot vsak od nas. Božji Sin preobrne vsakršne človeške vzorce, kot naprimer, niso bili učenci, ki so Gospodu umili noge, temveč je Gospod umil učencem noge (prim. Jn 13,1-20). V vsakem obdobju, ne samo v tistem, je to vzrok za pohujšanje in nevero, prav tako tudi danes.

Ponižno poslušanje in učljivo pričakovanje

Obrat, ki ga je storil Jezus, obvezuje njegove učence tako včeraj kot danes k osebnemu in skupnostnemu preverjanju. Tudi dandanes se lahko zgodi, da gojimo predsodke, ki preprečujejo, da bi razbrali realnost. Zato nas Gospod danes vabi, zavzamemo držo ponižnega poslušanja in učljivega pričakovanja, saj se nam Božja milost pogosto predstavi na presenetljiv način, ki ni v skladu z našimi pričakovanji. Naprimer, skupaj pomislimo na mati Terezijo iz Kalkute. Ena »majčkena sestrca«, za katero ne bi dal nihče 10 lir, je hodila po ulicah ter pobirala umirajoče, da bi imeli dostojno smrt. Ta »majčkena sestrca« je s svojo molitvijo in s tem, kar je delala, storila čudeže. Majhnost te žene je naredila prevrat pri izvajanju dejavne ljubezni v Cerkvi. To je primer današnjih dni.

Bog se ne pokorava predsodkom

 Bog se namreč ne pokorava predsodkom. Potruditi se moramo, da odpremo srce in razum za sprejem božje resničnosti, ki nam prihaja naproti. Gre za to, da imamo vero. Pomanjkanje vere je ovira za Božjo milost. Številni krščeni živijo, kakor da bi Kristus ne obstajal. Ponavljajo geste in znamenja vere, a to ne odseva njihove resnične pripadnosti Jezusu in njegovemu evangeliju. Vsak kristjan, vsi mi, vsak od nas pa je nasprotno poklican poglobiti to temeljno pripadnost s tem, da jo skuša pričevati s temu skladnim življenjem, katerega osnovna nit je dejavna ljubezen.

Prošnja

Prosimo Gospoda po priprošnji Device Marije, da raztopi trdoto srca in omejenost razuma, da bomo odprti za njegovo milost, za njegovo resnico in za njegovo poslanstvo dobrote in usmiljenja, ki je namenjeno vsem, brez kakršnega koli izključevanja.

08 julij 2018, 12:30