Pri papežu člani Italijanskega združenja za boj proti mišični distrofiji

Andreja Červek - Vatikan

Fizična in duhovna rehabilitacija

»Fizično rehabilitacijo lahko in mora spremljati duhovna rehabilitacija, sestavljena predvsem iz dejanj bližine, da se tako ne bi borili samo proti fizični bolečini, ampak tudi proti moralnemu trpljenju zavrženosti in izoliranosti,« je dejal papež navzočim na avdienci. Osebam z mišično distrofijo združenje zagotavlja pomoč na zdravstveni in socialni ravni. Poleg konkretne pomoči v vsakdanjem življenju, kot so prevozi, fizioterapija in oskrba na domu, so prav tako pomembni človeška toplina, prijateljski pogovor in nežnost. Med številnimi značilnostmi, ki zaznamujejo delo združenja, je papež izpostavil zastonjskost, ki pa jo vedno spremlja profesionalnost. Od članov se zahtevajo diskretnost, zvestoba, pozornost, pripravljenost posredovati, ponižnost, resnost, odločnost, točnost, vztrajnost in spoštovanje bolnika.

»Spodbujam vas, da nadaljujete to pot ter postajate vedno bolj priče solidarnosti in evangeljske ljubezni,« jim je dejal Frančišek in izpostavil, da je njihovo dragoceno delo »poseben dejavnik humanizacije«. »Zahvaljujoč različnim oblikam dela, ki jih vaše združenje pospešuje in konkretizira, družba postaja vedno bolj pozorna na dostojanstvo človeka in na njegova mnogovrstna pričakovanja.«

Dejavna ljubezen – evangeljsko pričevanje

Papež je dejal, da preko dejavnosti, ki jih združenje opravlja, lahko člani prav tako izkusijo, da »samo če se ljubi in daje drugim, oseba v polnosti uresniči samo sebe«. Jezus nam govori o razlogu te človeške izkušnje. S tem da je pokazal Božje obličje, kar je ljubezen, človeku razodeva, da je najvišji zakon njegovega življenja ljubezen. Jezus je med svojim zemeljskim življenjem naredil vidno božjo nežnost, sam sebe je izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Vse do smrti je z nami delil naše zemeljsko življenje in nas učil hoditi v ljubezni.

»Dejavna ljubezen predstavlja najbolj zgovorno obliko evangeljskega pričevanja, ker z odgovarjanjem na konkretne potrebe ljudem razodeva ljubezen Boga,« je dejal papež. Spomnil je, da so skozi stoletja mnogi kristjani, moški in ženske, sledili temu nauku in tako napisali izjemne strani o ljubezni do bližnjega. Navedel je Giuseppeja Cottolenga, Luigija Gianello in Luigija Orioneja. Tudi v današnjih dneh je veliko oseb preko skrbi za bližnjega našlo vero, ker so v bolnem srečale Kristusa, Božjega Sina. »On nas prosi, naj mu služimo v najšibkejšem bratu, nagovarja srce tistih, ki jim pomagajo, in daje izkusiti veselje nesebične ljubezni, ki je vir resnične sreče,« je izpostavil.

Biti 'telovadnica' življenja

Ob koncu govora je papež Frančišek zbranim še dejal, da je pomoč pomembna, a še bolj pomembno je srce, s katerim se nudi to pomoč. »Poklicani ste biti 'telovadnica' življenja, predvsem za mlade, s tem ko prispevate k njihovi vzgoji za kulturo solidarnosti in sprejemanja, odprti za potrebe najslabotnejših oseb,« je dejal. »To pa se zgodi preko velike lekcije trpljenja: lekcije, ki jo dajejo bolne in trpeče osebe in ki je ne more dati nobena druga katedra. Kdor trpi, bolj razume vrednost božjega daru življenja, ki ga je treba pospeševati, varovati in ščititi od spočetja do naravnega zatona.«